ČG

Na odru MG Ptuj so od 26. februarja 1996, prve predstave po ponovni profesionalizaciji Govor malemu človeku v režiji Sama M. Strelca, nastopili številni uveljavljeni slovenski igralci in režiserji. Ptujsko je tudi po zaslugi Branke Bezeljak slovenski gledališki in kulturni prostor sploh obogatilo s številnimi nadarjenimi igralkami in igralci, ki so danes med najvidnejšimi na tem in regionalnem odru. Še posebej odmevni pa so njihovi vsakokratni nastopi na domačem odru. V vitrini ptujskega gledališča se je v 30 letih nabralo veliko domačih in tujih gledaliških nagrad.

Za eno ero profesionalizacije so se nekateri tudi okopali v ribniku Ljudskega vrta

Peter Srpčič je spomnil, da se je zgodba, torej poglavje o MG Ptuj, začela že pred letom 1995, v bistvu ob predstavi Sama M. Strelca Na odprtem morju, in sicer na ribniku v Ljudskem vrtu, ko si niti v sanjah niso predstavljali, da bodo čez 33 let praznovali 30. obletnico njegove ponovne profesionalizacije.

Več kot 30 let so tlele sanje v srcih mnogih gledaliških ustvarjalcev, ki so nastajali na Ptuju in odhajali, ker takrat na Ptuju še niso bilo gledališča, v katerem bi se lahko predstavljali. Še preden pa se je novo poglavje v ptujskem gledališču tudi uradno začelo, je Samo M. Strelec večkrat končal v hladni vodi ribnika v Ljudskem vrtu.

Peter Srpčič je bil čolnar, Samo je režiral s čolna, v navalu tega žara se je tako zagnal, da je pozabil, da je na čolnu. Zgodilo se je najmanj trikrat.

»Ni enostavno, če se ti zgodi, da se ti sanje izpolnijo,« je izpostavil Peter Srpčič. Ptujska gledališka hiša se je v tridesetih letih napolnila z izjemnim bogastvom, ki se ga ne da ustekleničiti. Žari, nabita od energije.

Gledališča ni brez igralcev in ga ni brez občinstva. Kako je delati v gledališču, je ponazoril z besedami, zapisanimi v pisarni Sama M. Strelca: »Ni nujno, da si nor, da delaš v teatru, pomaga pa.« To je ena od resnic gledališča. »Zavedam se moči te hiše, zgradbe, v katero sem prišel služit pred 16 leti, ne vladat. Kot se zavedam tega, da bom nekoč odšel, morda tudi kmalu. Odšel pa bom z mirom, zadovoljstvom. Ptujsko gledališče danes s ponosom nosi svoje ime in obraz,« je poudaril.

Zahvalil se je vsem, ki so sodelovali v tej zgodbi, verjeli vanjo, jo gradili vse do danes. Sad skupnega dela je ogromen. Na to smo lahko vsi upravičeno ponosni.

Ptuj z novim rodom nadarjenih gledališčnikov

Več v Štajerskem tedniku