Arhiv Štajerskega Tednika

Slovenci smo imeli na izjemno zahtevni progi pod goro Fuji v ognju štiri žezla, Primoža Rogliča, Tadeja Pogačarja, Jana Tratnika in Jana Polanca. Vsi so na 234 km dolgi progi s skoraj 5000 višinskimi metri poskušali iz sebe potegniti največ, kar so v tem trenutku sposobni, to pa je bilo v primeru Pogačarja dovolj za odličje.

Pogačarjev bron je prva slovenska kolesarska olimpijska medalja, potem ko je imel pred tem najvišjo uvrstitev sedanji selektor Andrej Hauptman, ki je bil v Atenah 2004 peti.

Napadi in pobegi so se na dolgi in zahtevni progi od Tokia do dirkališča Fuji vrstili od samega starta dirke naprej, šesterica kolesarjev si je po kakšnih 80 km vožnje privozila že več kot 20 minut prednosti! Na sceno je takrat stopil Jan Tratnik, ki je bil naslednjih 100 km z manjšimi presledki praktično neprenehoma na čelu dirke, s čimer je opravil neverjetno delo za celotno zasledovalno karavano.

Ko je Tratnik opravil svoje delo in začel popuščati, sta bila slovenska aduta Pogačar in Roglič na zadnjem prelazu Mikuni, kakšnih 40 km pred ciljem, v natančno takšnem položaju, kot si ga je vodstvo reprezentance pred dirko zamislilo: v ospredju. To je budilo najbolj sanjske slovenske upe po dveh kolajnah …

Edina »napaka« slovenskih mušketirjev se je zgodila nekaj kilometrov pred tem, ko se je Polanc po vožnji skozi dirkališče Fuji zapletel v varnostno ogrado in z okvarjenim kolesom končal na tleh. S tem je zaostal za glavnino in v nadaljevanju ni mogel več pomagati Pogačarju in Rogliču. To je bil dogodek, ki je bil morda celo ključen za končni razplet … Če bi imel Pogačar ob sebi Polanca še nekaj naslednjih kilometrov, bi mu bilo zagotovo lažje v boju s tekmeci.

Preberite več v Štajerskem Tedniku