Prevoz na dializo drago zaračunajo državi, pacientom pa pošljejo kar taksi
V Sloveniji je za področje nenujnih reševalnih in sanitetnih prevozov podeljenih 19 koncesij, trikrat toliko pa je še izvajalcev z dovoljenji za te storitve.
Slednji morajo izpolnjevati enake pogoje kot koncesionarji kljub temu pa so v podrejenem položaju in v celoti odvisni od »dobre volje« koncesionarjev. Ti jim praviloma odstopajo vožnje, ki niso dobro plačane.
Zanimiv je princip plačevanja storitev. Koncesionar s koncesijo, podeljeno v Ormožu, ki vozi tudi ptujske paciente, si najprej zaračuna prevoz do Ptuja in nazaj, medtem ko to podizvajalcem ni dovoljeno. Eni tako za prevoz od Doma upokojencev do bolnišnice v nalog vpišejo en kilometer, drugi 60 kilometrov.
Vsem koncesionarjem v državi sicer koncesije za nenujne reševalne prevoze potečejo leta 2032. Tisti, ki leta delajo na tem področju in imajo izkušnje, pravijo, da bi lahko bil sistem bistveno bolj pravičen, učinkovit in tudi varčen. »Rešitev je enostavna: prosti trg. Pacienti in zdravstvene ustanove za prevoz pokličejo tistega prevoznika, s katerim so zadovoljni,« pravi Rok Krušič, direktor podjetja Medix, ki kot podizvajalec s podeljenim dovoljenjem ministrstva opravlja sanitetne in nenujne reševalne prevoze.
Razdrobljen sistem
Trenutni sistem ni optimalen, mnogi pacienti na prevoz čakajo tudi po več ur. Iz zdravstvene ustanove najprej pokličejo koncesionarja, ki ima dve uri časa, da pride po pacienta. A se ta čas nemalokrat podaljša. Koncesionarji ne zmorejo zvoziti vseh naročenih voženj, zato najemajo podizvajalce. V Sloveniji imamo trenutno 19 izvajalcev nenujnih prevozov s koncesijo in okrog 60 prevoznikov z dovoljenjem. Zahtevani pogoji glede kadra in opreme so za oboje enaki. Ptujski zdravstveni dom sicer ima dve sanitetni vozili, kar pa je bistveno premalo za vse potrebe. Več deset prevozov dnevno je potrebnih že iz Doma upokojencev Ptuj.
Sanitetni prevozi do trikrat slabše plačani kot nenujni
Razlika med nenujnim reševalnim in sanitetnim prevozom je v stopnji zdravstvene oskrbe med vožnjo in stanjem pacienta. Sanitetni prevozi so namenjeni stabilnim bolnikom, ki med prevozom ne potrebujejo zdravstvene oskrbe, gre bolj za transport kot medicinski prevoz. »To so primeri, ko pacient ne more s taksijem ali javnim prevozom. Žalostno pa je, da se kilometer prevoza nam kot podizvajalcem plača manj kot taksiju! Pri tem sicer ni nujno spremstvo zdravstvenega delavca, je pa pacienta treba peljati, včasih čakati več ur ...,« opozarja Krušič.
V primeru nenujnih prevozov bi sicer za enako relacijo dobili trikrat višje plačilo kot za saniteto, storitev pa je praktično enaka. Razlika je le v tem, da pacient potrebuje spremstvo zdravstvenega delavca.
»In pri tem nastane problem. Koncesionarji ne želijo več voziti sanitetnih prevozov, ker so premalo plačani, mi kot podizvajalci pa to delo opravljamo. Njim se ne izplača, zato raje izbirajo nenujne reševalne prevoze,« še opozarja Krušič.
Prepričan je, da je edina smiselna rešitev v poenotenju pravic prevoznikov z dovoljenjem in koncesijo. Nenazadnje tudi dovoljenje za prevoze izda ministrstvo za zdravje: »Napaka je, da se koncesije sploh podeljujejo. Izdano dovoljenje zahteva kader, vozila in s tem imaš vse, kar imajo koncesionarji. Razlika je le v tem, da koncesionar lahko izbira boljše plačane vožnje kot podizvajalci, ki jim gre za preživetje.«
Več v 17. številki Štajerskega tednika
Pomagajte oblikovati Štajerski tednik!
Izpolnite kratko anketo in pomagajte izboljšati lokalne zgodbe.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.