Miša Pušenjak: Ali je setev vseh rastlin res vedno enostavna?
Ni moj namen pisati o vsem, kar vpliva na dobro setev, ampak o eni posebni, specifični lastnosti semena mnogih rastlin, to je, da nekatere zahtevajo posebne pogoje.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Štajerski tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Po večini velja, da seme pač posejemo, prekrijemo z zemljo, zalivamo in seme kali. No, čisto tako vedno ni. Pogosto zasledim besedo povprečna temperatura kaljenja je …
Mnogi se sploh ne zavedamo, da povprečje pomeni, da nekatere rastline zahtevajo veliko višjo temperaturo, imamo pa tudi tako imenovane hladno kaljivke, imamo rastline, katerih seme kali samo na svetlobi (svetlokalilke), in rastline, ki kalijo samo v temi (temnokalilke). Ja, na srečo so tudi take, ki niso tako zahtevne in kalijo tudi v različnih situacijah, pa vendarle si poglejmo te specifične, zahtevnejše pogoje in rastline, ki jih potrebujejo.
Temnokalilke
Večina vrtnin res sodi v to skupino, med okrasnimi rastlinami in zelišči pa je veliko svetlokalilk. Za temnokalilke je značilno, da jih moramo prekriti z zemljo po setvi. To se vam zdi dokaj logično. Debelina prekrivanja z zemljo je toliko, da je na semenu nekje največ trikrat tako debela plast, kot je debelo seme. Če sejemo direktno, na prostem, spomladi ne prekrivamo na debelo, saj je tik pod površino zemlje najbolj toplo, zemlja se pod sončnimi žarki vsaj podnevi bolj ogreje.
Poleti pa sejemo nekaj globlje, saj je tam več vlage in tudi nekoliko hladneje. Mogoče sodi tukaj zraven še tale nasvet. Povprečne temperature kaljenja so od 20 do 25 oC. Vsi vemo, da ne sme biti prehladno, pri tem nikoli ne pozabite, da sejemo v zemljo, ne v zrak, torej vedno govorimo o temperaturah zemlje. Veliko pa se jih ne zaveda, da tudi v vroči zemlji seme ne kali. Vse, kar je nad 30 oC poleti, je preveč. Peščena zemlja se v dolgem dnevu, ko je sonca veliko, zelo hitro ogreje preko te temperature. Zato je poletne setve nujno senčiti, ne samo zalivati.
Svetlokalilke
Manj znano je, da kar nekaj rastlin za uspešno kaljenje potrebuje svetlobo, to so svetlokalilke. Nekoč sem vprašala enega izmed prodajalcev semen, zakaj ne napišejo na vrečice, da seme kali na svetlobi. Nepoznavanje te lastnosti nekaterih semen pogosto povzroča težave in slabo voljo med ljudmi. Pa mi je dogovoril, da so v bistvu v naravi vse rastline svetlokalilke in to je res. V naravi semena nihče ne prekriva z zemljo. To je povzročil človek, saj je prekrivanje z zemljo zagotovilo vlažnost in seme zavarovalo tudi pred pticami. Zato so rastline, s katerimi človek živi in jih seje dalj časa, pogosto že razvile to prilagojenost in kalijo tudi v temi. Vendar je vseeno pomembno, da ne sejemo pregloboko. Svetlokalilke pa še niso prilagojene in njihovo seme najboljše kali na svetlobi.
Sejemo jih tako, da zemljo za setev nekoliko stisnemo, če je to na prostem, v lončkih pa jo tako moramo stisniti (ne pa tlačiti), da iztisnemo zrak iz nje in preprečimo, da se ob zalivanju sesede. Nato seme porazdelimo po površini, v vrsti … in rahlo pritisnemo ob površino. Doseči moramo stik z zemljo in vlago. Za setev korenčka in peteršilja na primer svetujem, da gredico pripravite tako, kakor ste do sedaj.
Potem si s kakšno večjo desko (ne motiko) označite vrsto in v to vrsto nasujete nekaj substrata za rože. Ta je lahko tudi star, že uporabljen, saj od njega ne pričakujemo hranil, ampak rahlost in vlago. Ker je črn, se tudi bolj ogreje. Nato po v tej označeni vrstici nasujete seme. Sama bi ga posejala nekoliko gosteje, kot je pravilno. Lažje je redčiti kot dosejati. Seme nato s topim delom grabelj pritisnete ob zemljo. Pazite, da niste premočni, seme mora gledati iz zemlje. Da pa semena ne bodo pojedle ptice, ki ga imajo rade, in da ne bo zmanjkalo vlage, svetujem, da ga po setvi prekrijemo s tanko agrokopreno. Med svetlokalilke uvrščamo veliko zelišč in cvetlic. Te vzgajamo, če je le možno preko sadik, saj je tako lažje in enostavnejše.
Svetlokalilke sejemo v lončke podobno. Vedno je treba substrat v lončke nasuti in potem rahlo stisniti, da iztisnemo zrak in zapolnimo zračne žepke. Zemlja mora biti nasuta do vrha lončka, saj se pogosto zgodi, da kaleče rastline v iskanju svetlobe, če zemlja ni nasuta do vrha, naredijo dolga, tanka stebla, se pretegnejo. Taka zelišča so tudi zelo občutljiva na padavico oz. gnitje. Zato je sadike potem zelo težko dovzgojiti. Ko so lončki napolnjeni z zemljo, seme posejemo po površini. Pri zeliščih in rožicah je navadno za lepo sadiko treba posejati več semenk, pri korenčku, peteršilju in zeleni pa mora biti samo eno seme. Seme spet s prsti nežno potisnemo ob zemljo, nikoli v zemljo. Najboljše je potem setev zaliti z razpršilkami, saj zalivalka pogosto seme preveč pomeša z zemljo. Da se setev med kaljenjem ne izsuši, jo sama zavijem v folijo za živila. A jo je treba odstraniti takoj, ko opazimo vznik semena, da ne pride do gnitja. Vse skupaj postavimo seveda na svetlo, ne pa na mesto, kjer pripeka sonce.
In katere so rastline, ki še vedno veliko bolje kalijo na svetlem?
Med vrtninami so to motovilec, korenje, peteršilj, pastinak in francoska špinača (in kvinoja, ki pa ni vrtnina). Bolje kali na svetlem tudi užitni tolščak. Tudi solata ne mara globoke setve. Med sadjem, ki ga sicer po večini ne sejemo, so to robida, jagoda in malina. Med zelišči pa jih najdemo kar nekaj, to so čemaž, bazilika, pelin, šetraj, vodna kreša, koper, pehtran, vrtna kreša, kamilice. Seveda seznam še ni končan, na svetlem raje kalijo še krebuljica, kumina,luštrek, majaron, melisa, meta, origano, poprova meta, rožmarin, timijan, ožepek, limonska trava in citronska melisa, stevija in baldrijan.
No, med rožicami, ki kalijo samo na svetlem, so tudi ageratum (nepostarnik), vrtne begonije (trseki po štajersko), male marjetice (Bellis perennis), zvončnice, petelinovi grebeni (Celosia), pajkovke (Cleome), naprstec (digitalis), gomprena, vodenke, spominčice, okrasni tobak, slovenke oziroma petunije, celo portulak ali tolščak je svetlokalilka, verbena, med trajnicami pa še trobojnica (Gajlardija, velika marjetica in pajčolanka (šlajer).
Kot sem že napisala, idealne temperature kaljenja so po večini okoli 20 do 25 oC. So pa nekatere rastline, ki za uspešno kaljenje zahtevajo nižje temperature. Med njimi je na primer tudi solata, ki bo srečnejša pri temperaturi okoli 16–18 oC. Podobno velja za seme graha in boba, ki najbolje kali pri temperaturah okoli 12 oC, uspešno pa tudi pri temperaturi zemlje okoli 5 oC. Tudi pastinak, špinača in blitva raje kalijo v nekoliko hladnejšem okolju, 15–20 oC. Popolnoma enako velja za motovilec.
Pomagajte oblikovati Štajerski tednik!
Izpolnite kratko anketo in pomagajte izboljšati lokalne zgodbe.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
