Anemari Kekec

V drugi stoji „katrca“, prav tako „oldtimerica“ iz leta 1992, ki jo pri Senčarjevih še vedno uporabljajo za vsakodnevne opravke. Najpogosteje jo vozi žena Julijana.

Vsa Senčarjeva vozila so kot nova in kot da bi jih pravkar pripeljal s proizvodnega traka, brez praske in kančka prahu. Tudi kolesa so kot nova. Osupnila sem, ko mi je možakar, v preteklosti znani ptujski obrtnik Metod Senčar, v svoji garaži, kje drugje kot v Obrtniški ulici na Ptuju, pokazal to neprecenljivo bogastvo tehnične dediščine in s skromnostjo pripovedoval o svojih, še otroških začetkih, ko je iz najboljših delov dveh koles sestavil prvo kolo in se z njim nato kar nekaj let vozil v šolo iz Juršincev na Ptuj. Tehnika ga je zanimala, odkar pomni, a nikoli ni niti sanjal o tem, da bo imel starodobnike. “Če bom imel kdaj dober motor, bom srečen,“ si je želel v mladosti.

Tudi o tem, da bo postal obrtnik in imel svojo delavnico, ni kaj dosti razmišljal. Obrtniki so bili v tistih časih neke vrste „družbeni paraziti“, je pripomnil in skupaj z ženo Julijano obujal spomine, ko so zaposlovali tudi več kot 20 delavcev. Največ jih je bilo 25, med vajenci elektro stroke pa tudi veliko znanih mojstrov in kasnejši učitelj ter destrniški župan Franc Pukšič, je še povedal in pokazal sliko srečanja z bivšimi vajenci pred nekaj leti.

Rad se jih spominja, prepričan, da je bil zahteven, vendar dober šef. Ob 40-letnici Elektro in računalniške šole Ptuj je Metod Senčar prejel priznanje za vsestransko podporo pri razvoju strokovnega izobraževanja na Ptuju, pred dvema letoma tudi priznanje Občine Juršinci, kjer se je tudi začela njegova ustvarjalna pot.

Do lani vozil Puhovega lepotca

Več v aktualni izdaji Štajerskega ali na trafika.si