Branko Vnuk

V času, polnem upanja in pričakovanj, se je začela življenjska zgodba največjega ptujskega kiparja 20. stoletja in prvih decenij 21. stoletja, ki sodi v sam vrh slovenskega kiparstva, ter legendarnega restavratorja.

Nekega dne pred približno štiridesetimi leti je k meni v muzej prišel Viktor in me vprašal, kaj planiram v času malice. Odgovoril sem mu, da nič posebnega. »Potem pa pridi z menoj na Hajdino, bova pri meni kaj pomalicala,« je dejal. Seveda se povabila takega gurmana, kot je Viktor, ne zavrne. Ko pa sva prispela k njemu, je rekel: »Tu se postavi, da te bom portretiral.« Odvrnil sem, da ni časa, saj bo malice hitro konec. »Se ne sekiraj, en, dva, tri pa bo fertik,« je povedal in začel kipariti. Opazoval sem ga, kako je modeliral. Iz njega je izžarevala silna energija. Popolnoma osredotočen je iz gline oblikoval mojo podobo s presenetljivo hitrostjo. Uprizoril je pravi kiparski sprint, kajti marsikdo v tako kratkem času še ne bi mogel dokončati niti portreta s svinčnikom. Pomislil sem, to je božji dar. Če je to dar od boga, je najbrž tudi bog podobno hitro oblikoval prvega človeka, ali pa je bil morebiti malce počasnejši, ker naj bi moral sproti premišljevati o svojem novem stvarstvu. Kdo ve …

Portret končan v pol ure – kapo dol, mojster …

Viktor pa je portret končal v približno pol ure. In bil je odličen. Kapo dol, mojster. Imel sem privilegij, da sem videl enega največjih slovenskih portretistov na delu. Ko pa je končal, je preprosto povedal, da sva si zaslužila kos klobase. In bila je odlična, kar ni čudno, ker veliki gurman ve, kje se dobijo najokusnejše reči in je na primer zaradi najboljšega kulena na svetu, šunke in ocvirkov pripravljen voziti se s prijatelji nekaj sto kilometrov do Valpova in nazaj v enem dnevu.

Viktor, umetnik življenja, se je klobase lotil enako strastno kot malo prej modeliranja. Tako je počel vse v življenju.

Več v Štajerskem tedniku

(piše Boris Miočinović)