»Klobasa ima dva konca, muzika pa konca nima«
Branko Panič se je že pri 12letih pridružil Godbi na pihala Središče ob Dravi kot podmladek. Danes, 52 let pozneje, pri njih še vedno igra saksofon.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
»Ne samo, da sem danes jaz najstarejši v godbi, tudi moj inštrument je,« se pošali. Za svoje delovanje v godbi, ki sicer letos slavi 140 let obstoja, je prejel tudi bronasto plaketo občine.
Ko je z osmimi leti začel obiskovati glasbeno šolo, si je za inštrument izbral klarinet in pri njem tudi vztrajal prihodnja štiri leta. »Nato pa mi je oče kupil saksofon. Od takrat sem brez premora saksofonist,« pravi. Čeprav je »za dušo« v preteklosti večkrat raztegnil tudi harmoniko ali v roke vzel kitaro.
Najbolj pestre so bile prvomajske budnice
Že v četrtem razredu glasbene šole, še kot klarinetista, so ga v svoje vrste zvabili člani Godbe na pihala Središče ob Dravi. »Moj prvi nastop je bil verjetno ob krajevnem prazniku. A smo takrat igrali drugačno glasbo. V glavnem stare marše, nismo še igrali uvertur in drugega.« Večinoma je kakšnih 18 takratnih članov zasedbe na pihala nastopalo ob občinskih prireditvah in ob 1. maju.
Tudi sicer so mu v spominu kot najbolj pestre ostale prav prvomajske budnice. »V tistih časih smo se še na pot po vasi podali peš in za nas, mlade, je bilo to res posebno doživetje. Ljudje so nas pogostili, kot je bilo takrat v navadi. To je tradicija, ki jo še vedno nadaljujemo.« Še danes začnejo igrati budnico ob 5. uri in se ustavijo na določenih točkah, kjer jih ljudje počakajo, jih pogostijo in se jih razveselijo. Vse skupaj se običajno raztegne kar čez celo dopoldne. Pri srcu pa so mu tudi koncerti, ki so jih različni dirigenti začeli uvajati skozi leta.
Marsikdaj je kdo našel v svoji trobenti tudi kak kos papirja
Branko je zaključil osem razredov glasbene šole. »V tistih časih, v sedemdesetih letih, je bilo to kar veliko, saj je bilo le malo članov s kakšno uradno glasbeno izobrazbo.« V času svojega delovanja je kar 13 let tudi vodil godbo. »Prav v času mojega vodenja je večina starejših odšla in godba se je začela pomlajevati.« Pihalni orkester danes šteje okoli 35 članov, sam pa sodi med tiste starejše, za katere je koncertiranje postalo že kar naporno. A jim je še vedno v veliko veselje. »Mladi, ki danes prihajajo, večinoma obiskujejo glasbene šole in že imajo neko znanje. Zato je lažje, a tudi oni potrebujejo nekaj časa, da se vživijo.«
Eni smo temelj in držimo vse skup pokonci
Na vprašanje, kako to, da vztraja že tako dolgo, odgovarja, da v tej občini živi in mu je to preprosto všeč. »Ljubo mi je muziciranje, družba. Prihajajo mladi, odhajajo stari. Tisti, ki smo temelj, pa ostajamo in držimo vse skupaj pokonci. Naš nekdanji dirigent Alojz Krajnčan je nekoč rekel, da ima klobasa dva konca, muzika pa konca nima.« V spominu pa ostanejo tudi številni zabavni pripetljaji. »Marsikdaj se je tako zgodilo, da je na kakšnem nastopu kdo našel v svoji trobenti kos papirja ali pa kakšen drug neprimeren predmet. Pa tudi v žepu se je včasih znašlo kaj, kar tja ni sodilo. Žrtev se je seveda malo jezila, a je bilo na ta račun veliko smeha in dobre volje.«
O koncu igranja še ne razmišlja ...
O koncu igranja v godbi Panič, čeprav je zdaj njen najstarejši član, še ne razmišlja. Nekateri, pravi, so pri igranju vztrajali tudi desetletje več kot on. »To mi ogromno pomeni in je ena od redkih kulturnih dejavnosti, ki se ji lahko predajaš od 10. pa do 80. leta ter zagotovo pozitivno vpliva na počutje in družabno življenje.« Ob tem pa dodaja, da je njegovo dolgo sodelovanje v godbi delno tudi posledica njegove poklicne poti, saj že 40 let kmetuje. To, da ni imel točno določenega delavnika, mu je omogočilo več možnosti za prilagajanje časa.
Pomagajte oblikovati Štajerski tednik!
Izpolnite kratko anketo in pomagajte izboljšati lokalne zgodbe.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
