Kadar slišimo zgodbe, v katerih so kršene osnovne otrokove pravice, zlasti kadar otrok niti v zavetju svojega doma in s svojimi starši ni varen, se v nas zgane želja, da ga zaščitimo. In kaznujemo krivce. Približno takšni občutki so me prevevali, ko sem konec marca dobila informacijo, da je trinajstletnica prenehala obiskovati eno od ptujskih osnovnih šol, saj naj bi jo starši iz nje izpisali. Pa razlog? Njen mlajši bratec naj bi vsem razlagal, da so jo prodali v Italijo, z denarjem pa si privoščili novi avto. Je kaj takega še sploh mogoče pri nas in v 21. stoletju, se vprašam in skušam izvedeti kaj več.