Zlatoporočenca Jožica in Zlatko: »Drug drugemu sva največja opora«
Pol stoletja skupnega življenja, preizkušenj in lepih spominov je Jožico in Zlatka Notersberg iz Hrastovca pripeljalo do enega najlepših življenjskih jubilejev – zlate poroke.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Štajerski tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ob tej priložnosti sta znova stopila pred oltar, kjer sta obnovila poročne zaobljube in še enkrat potrdila življenjsko pot, ki sta jo vse od poroke gradila na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči.
Ob petdesetih letih skupnega življenja si želita predvsem zdravja, medsebojnega razumevanja in še veliko lepih trenutkov z otrokoma, vnuki ter prijatelji. »Nobene izmed obletnic poroke nisva posebej praznovala. Nekako sva si rekla, da če bova skupaj dočakala zlato poroko, jo bova tudi slovesno obeležila,« povesta zakonca, ki sta svojo obljubo letos tudi uresničila. Obnovitev poročnih zaobljub je potekala v župnijski cerkvi v Zavrču, kjer sta po petdesetih letih znova stopila pred isti oltar, nato pa je na dvorcu sledil še civilni obred.
»Občina in župnik so pripravili res lepo slovesnost, zato nama bo ta dan za vedno ostal v lepem spominu,« pripovedujeta. Ob jubileju jima je Občina Zavrč podarila spominsko sliko, poskrbela pa je tudi za vožnjo s kočijo, ki je slovesnosti dodala poseben čar.
Prijateljstvo je preraslo v ljubezen
Njuna skupna pot se je začela že v osnovni šoli. Sprva ju je povezovalo prijateljstvo, ki je v času srednje šole preraslo v ljubezen. Zlatko se je po osnovni šoli vpisal v rudarsko šolo v Velenju, kjer se je pozneje zaposlil v Premogovniku Velenje, Jožica pa je v Mariboru obiskovala šolo za vzgojiteljico. Razdalja njune zveze ni omajala. Brez mobilnih telefonov sta si redno pisala pisma in se dogovarjala za srečanja.
Poročila sta se 24. julija 1976, leto pozneje pa se je Jožica po končanem šolanju preselila v Velenje, kjer sta si ustvarila skupni dom. Tam sta vzgojila hčer in sina ter ostala vse do upokojitve. Čeprav sta v Šaleški dolini preživela večino delovne dobe, sta se skoraj vsak konec tedna vračala v Hrastovec in pomagala domačim. Po upokojitvi sta se dokončno vrnila v Hrastovec, kjer danes skrbita za dom, manjši vinograd, ostajata dejavna v društvih, največ veselja pa jima prinašajo druženja z otrokoma in vnuki.
Do polnoči je bilo treba pri miru sedeti
Pomagajte oblikovati Štajerski tednik!
Izpolnite kratko anketo in pomagajte izboljšati lokalne zgodbe.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
