Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Štajerski tednik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Takrat si nihče ni predstavljal, da se bodo čez pol stoletja znova usedli za isto mizo, obujali spomine in se smejali dogodivščinam, ki so jih nekoč skrbno skrivali.

Na pobudo Davorina Kolenka iz Zamušanov se je šest nekdanjih vojaških prijateljev ponovno srečalo na njegovem vikendu v Preradu. Pridružile so se jim tudi žene, pogovor pa je hitro pokazal, da prijateljstvo, stkano v vojski, tudi po petih desetletjih ni izgubilo svoje moči. Služenje vojaškega roka v nekdanji Jugoslaviji je bilo za mnoge mlade može prelomnica.

Turizem

Terme Ptuj v prenovo notranjega kopališča. Vas zanima bodoči izgled?

Veljalo je za čast, hkrati pa je pomenilo dolgo ločitev od doma in življenje pod strogimi pravili. Disciplina je bila neizprosna, dnevi naporni, toda prav zaradi tega so med vojaki nastajala trdna prijateljstva. Ko so se znova srečali, so hitro ugotovili, da so zgodbe ostale enako žive kot nekoč. »Danes lahko povemo vse, kar smo ušpičili,« so se pošalili. Marsikatera vragolija bi jih namreč v tistih časih lahko drago stala.

EK

Davorin na skrivaj pobegnil domov k Majdi

Posebno mesto med zgodbami ima Davorin Kolenko, ki se ga prijatelji še danes spominjajo kot najbolj »opasnega kamerada«. Sam v smehu pravi, da se je vedno znašel. Ker ni imel vranice, je zdravstvene omejitve včasih obrnil sebi v prid in si tako prihranil kakšen napor. Kot čuvar je imel tudi ključe različnih shramb, zato so lahko iz kasarne na skrivaj pretihotapili kakšen priboljšek. Hrana je bila po njihovih besedah sicer dobra, še posebej čokoladni namaz, ki ga doma ni bilo.

Novice

Na Ptuju zaprli polovico javnih parkirišč. Kaj je razlog?

Največ smeha pa je požela njegova ljubezenska zgodba. Ker ga je doma čakala Majda, je večkrat na skrivaj zapustil kasarno in odšel v Slovenijo. Še danes se živo spominja poti skozi Zagreb, kjer je bilo zaradi obiska Josipa Broza Tita vse polno vojaške policije: »Na vlaku sem se zavil kar v zaveso in upal, da me ne odkrijejo,« pripoveduje v smehu. Domov mu je uspelo priti, z Majdo pa sta še danes poročena.

Ob hudomušnem smehu prijateljev je razkril še eno skrivnost: »Prvi sin je pravzaprav nastal v Benkovcu, zato sva mu dala ime na črko B.«

Na poti nazaj je sicer zamudil vlak in prespal v zagrebškem hotelu. »Še danes se spomnim sobe 505,« pove brez oklevanja. Ko se je vrnil v kasarno, ga je že iskal starejši vodnik. Pričakoval je najstrožjo kazen, doživel pa popolno presenečenje. »Rekel mi je: 'Davorin, ti si že toliko časa v vojski, prav je, da greš malo domov.' Potem pa sem namesto kazni dobil deset dni nagradnega dopusta in spet sem bil na poti domov.«

Stanislav Vršič, rojen na Vinskem Vrhu pri Miklavžu, ki danes živi v Kungoti pri Ptuju, se prav tako spominja Kolenkovih vragolij. »Enkrat si je sredi noči izposodil mojo kapo, ker je šel domov k Majdi. Potem pa ga štiri dni ni bilo nazaj.«

Od krvavih žuljev do nepozabnih anekdot

Ivan Širec iz Medvedcev v občini Majšperk vojaški rok ohranja v lepem spominu. Nekatere prijatelje je spoznal že na vlaku proti Benkovcu. Dobro se spominja, da je bilo to ravno na dan, ko je Jugoslavija premagala ZDA v košarki. Ivan je bil tudi eden tistih, ki so redno prejemali pisma od doma, zato so bili dnevi, ko je prišla pošta, med najbolj pričakovanimi.

Družabno

Ganljiv sprejem na Destrniku: Pukšičev podvig zasenčila boleča odločba

Veliko pisem je svojim domačim napisal tudi Miroslav Dabič iz Mihovcev. Še danes hrani mali koledarček, na katerem je v pričakovanju vrnitve domov vsako jutro prečrtal en dan. Ker je bil izučen za voznika, je imel nekoliko drugačne zadolžitve kot drugi vojaki. Poudaril je, da v njihovi kasarni takrat razmere še niso bile tako stroge kot v nekaterih drugih enotah. V smehu je priznal, da so znali sem ter tja v kasarno na skrivaj pretihotapiti tudi kakšno steklenico alkohola.

Vse je moralo biti zloženo v širini titovke

Več v Štajerskem tedniku