Zasebni arhiv

S takšno popotnico sem šel na svoje prvo delovno mesto v Leskovec. V Halozah so bile takrat izredno težke življenjske razmere. Stanovali so večinoma v hladnih cimpračah, vodovoda in elektrike še ni bilo. Svetili so si s petrolejkami, po vodo pa so morali hoditi daleč v grabo k potoku. Kopalnic niso poznali, ponekod pa niso imeli niti stranišča. Otroci so bili slabo oblečeni, bratci in sestrice so si obleke izposojali med sabo, v sili pa so uporabili celo obleke svojih staršev in sorodnikov. Vse od velike noči pa do prvega snega so hodili bosi, pozimi pa so si ovili noge s krpami in obuli gumijaste škornje. V šolo so morali hoditi peš čez hribe in doline, nekateri tudi do 12 km daleč.

Najhujša pa je bila lakota. Da bi lahko preživeli številno družino, je morala večina staršev s trebuhom za kruhom. Tako so ostali doma samo stari starši, ki pa se zaradi starosti in preobremenjenosti z delom niso mogli posvečati otrokom. Otroci pa so potrebovali starše, potrebovali so nekoga, da bi jih vzgajal, da bi jim pomagal in predvsem – da bi jih imel rad. Sledil sem profesorjevim besedam: »Bodite prijatelj svojim učencem, bodite njihov »brat«, bodite njihov nadomestni očka, če vas bodo potrebovali …« Takrat so me učenci potrebovali in jaz sem potreboval njih. Lahko sem bi njihov nadomestni očka in oni so bili moji nadomestni sinovi in hčerke. Vsi skupaj smo bili ena velika srečna družina. Spoštovali so me in imeli radi in jaz sem spoštoval in imel rad njih.

Nekoč 350, danes le 90 učencev

Po petdesetih letih smo se ponovno srečali pred našo šolo. Na žalost nas je bilo samo dvajset. Kar tretjina mojih učencev je morala, tako kakor njihovi starši, s trebuhom za kruhom v širni svet. Domovina je še vedno le skopa mačeha Haložanom. Naša šola s komaj devetdesetimi devetošolci, nekoč jih je bilo 350, je le podružnica OŠ Videm.

V kraju ni več krajevnega urada, pošte ter stalnega duhovnika, zdravnika, zobozdravnika in nobene večje delovne organizacije. Sicer pa smo se tudi mi spremenili. Lasje nam sivijo, prve gubice na obrazu nas krasijo in telesa se vedno bolj nagibajo k tlom; toda nasmeh na obrazu se ob srečanju nikoli ne izgubi in iskrica v očeh ob spominu na nekdanje čase ponovno zažari. Tudi tokrat smo si navdušeno segli v roke, se objeli, poklepetali in že čez nekaj trenutkov smo začutili, da smo ponovno člani ene družine in da je šola naš drugi dom.

»Učitelj, tukaj ste nas vsako jutro pričakali …«

Naša sošolka (in moja učenka) Kristina Orlač, pred letom še vzgojiteljica na tej šoli, nam je na kratko predstavila zgodovino šole in razkazala notranjost. Vse se je spremenilo: enkrat večja je, lepa in moderna, s telovadnico, računalniško učilnico, knjižnico, kuhinjo z veliko jedilnico … Toda v njej še vedno čutimo nekdanje vrednote »učiteljev in učencev s srcem«.

Že ob vhodu se je nekdo spomnil. »Tukaj ste nas vsako jutro pričakali …« Potem pa so se zvrstili spomini: »Pred nami je bil zvonec z vrvico, ki nas je poklical k pouku … Tam je bila zbornica, na katero smo potrkali, če smo kaj potrebovali … V učilnici na koncu hodnika smo telovadili … Naši hrbti so bili telovadne koze, šolske mize pa švedske skrinje … Namesto blazin smo pogrnili po tleh suknjiče …« »Kljub temu pa je bila zame najljubša telovadnica,« je vzkliknila Vida! Ostali pa so samo globoko vzdihnili.

Potem so nas vodili spomini v prvo nadstropje. Tam je bila naša učilnica. Kakor v svetišče smo stopili vanjo. Vse se je spremenilo. Razdelili so jo v zbornico in kabinet. Le spomini so ostali: »Tukaj ob vratih je bila velika lončena peč. Kako lepo nam je bilo, ko smo se pogreli ob njej in klepetali, klepetali … Tam zadaj so viseli zemljevidi … Tukaj pa sem sedela jaz … V tej klopi pa jaz … In tukaj jaz …«

V vazi na katedru vsak dan svež šopek

Sedli smo za klopi, kjer smo sedeli pred petdesetimi leti. Sedel sem za mizo pred tablo. Priprl sem oči in ponovno je bil to moj kateder. V lončeni vazi na njem je bil vsak teden svež šopek rož. Pred mano pa so sedeli moji učenci, moji otroci. Spet sem bil doma! Oči so se mi orosile. Stopili smo k oknu. »Naše igrišče!« je nekdo vzkliknil. Drugi pa so ga dopolnili: »Sami smo ga zgradili … Jaz sem pripeljal samokolnico … Jaz sem prinesel kramp … Me smo prinesle grablje … Me pa lopate …« 

»In potem smo si skupaj zgradili igrišče,« sem dodal. Ostali pa so me dopolnili: »Naše najljubše igrišče!« Nato pa so spomini ponovno oživeli. »Tam ste me učili voditi žogo … S kakšno parado sem ubranil penal … Tam pred golom sem vas zrušil, še danes mi je žal .« Dekleta pa so dodala: »Tam ob robu ste z nami igrali rokomet … V potoku smo si uredili kopališče … Tam v kotu pa smo se kepali pozimi … Še danes nam je hudo, ker smo vam strgale bundo in vas je vse do pomladi zeblo brez nje.«

Ob nalivih so brodili po vodi

Na koncu smo vstopili še v klet in ostrmeli od presenečenja. Pred nami se je odprla velika in svetla jedilnica z moderno in bogato opremljeno šolsko kuhinjo. »Nekoč pa je bila tukaj zapuščena, temna in hladna klet,« se je spomni Jože. Ostali so ga dopolnjevali: »Ob nalivih nam je segala voda do kolen … Pri hišniku smo si izposodili klade, na katerih je žagal drva … Nanje smo položili stari šolski tabli … Počez smo dali deščico … Izdelali smo si loparje iz vezane plošče … Nanje smo prilepili gumo od starih škornjev … In potem smo igrali namizni tenis, vse dokler nas ni pregnal mrak.« »Tekmoval sem v 1. republiški ligi, na izjemnih mizah, s specialnimi loparji in vrhunskimi igralci, toda povem vam, da nisem bili nikjer tako srečen kakor takrat tukaj z vami ob mizah iz starih šolskih tabel in z loparjem, ki sem si ga sam izdelal,« sem jim priznal.

To je bil naš srečen dan. Vsaj za kratek čas smo se vrnili v otroška leta. Spet smo bili brezskrbni šolarčki v razredu, razigrani mulci na igrišču, brezbrižni kopalci v blatnem potoku in razposajeni otroci v snegu. In kako bo jutri? Mogoče nam bo zmanjkalo denarja, nemara se nas bo spet lotila revma, morda nas bo razburil sosed ali razjezila politika. Pa kaj za to! Nič nam ne more do živega. Mi se imamo še vedno radi, in če imaš nekoga rad, potem zmoreš in vse je veliko lepše!

Na koncu bi se rad zahvalil organizatorjem srečanja Mariji Feguš, Sonji Zavec in Kristini Orač ter vsem, ki so pripomogli, da sem preživel z njimi čudovit dan in mi obogatili življenje.

Spomine zapisal Ivan Laura