Arhiv Štajerskega Tednika

Nekje konec junija ali v začetku julija, odvisno od zrelosti zrnja, so ženske zavzele njive in s srpi žele žitne bilke, jih povezale v snope, ki so jih običajno na njivi postavili v rastave, da se je zrnje v klasju sušilo, ali pa so jih odpeljali domov v parmo, kjer so čakale na mlatev. Žetev se je sčasoma nekoliko modernizirala in so moški s kosami kosili, ženske pa samo pobirale in vezale snope. Potem so se pojavile kosilnice s konjsko vprego, nato so BCS motorne kosilnice, ki so kosile, žele in vezale snope, in kot zadnji krik mode kombajni, kjer odpadejo vsa opravila, ki so bila vezana na žetev v starih časih.

Snopje pšenice, ki je pristalo v parmi, so kmetje na gumni omlatili s cepmi, z redosi so zrnje očistili predvsem slame in nato z vejalnikom (bintmlinom) še plev ter ga shranili v kašče. Ker pa je bilo na podeželju veliko streh kritih s slamo, so žito stepali na sodih (polovjakih), da je slama ostala čim manj poškodovana. Nato so jo lepo skozi velik glavnik prečesali ter imeli za pokrivanje slamnatih streh. Ti svežnji slame so se imenovali škopi ali podrajčniki. Ker je bila slama dolga, so jo uporabljali tudi za vezanje snopja pri žetvi in koruznice v snope, vezanje trsja v gorici, pa tudi za vezanje butar za podkurit (pušeljcev). Pa tudi sejače (pletene košare) so bile spletene iz žitne slame. Potem so se pojavile t. i. trešmašine, ki so jih poganjali običajno štirje moški.

Preberite več v Štajerskem Tedniku