Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Štajerski tednik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekmovanje je zastavljeno tako, da tekači vsako uro pretečejo 6,7 kilometra, počivajo pa lahko le do naslednje polne ure. Potem sledi start in novih 6,7 kilometra. »In tako brez vnaprej določene ciljne črte, dokler telo ali glava ne zmoreta več,« ponosno pravi Teova sestra Špela Kostanjevec. Preizkušnja, na katero se je podal, je izjemna.

Avstralski nastop pa je le del poti do njegovega glavnega cilja sezone: uvrstitve v slovensko ekipo za satelitsko svetovno prvenstvo. To bo 17. oktobra 2026 v Bukovcih pri Ptuju, kjer se bo pomerilo 15 najboljših tekačev. Teo je na odlični poti, v Avstraliji si je namreč priboril 20. mesto. Do naslednje tekme pa ga čakajo regeneracija in novi treningi. »Slovenski rekord ostaja želja in izziv za prihodnost. Reprezentanca pa je cilj,« še dodaja njegova sestra.

Tekmovanje, pri katerem ne veš, kje je cilj

Teo pravi, da je je Backyard Ultra oziroma BYU ena najbolj nenavadnih oblik ultramaratonskega teka: »Pravilo je na prvi pogled zelo preprosto: vsako polno uro morajo tekmovalci startati na 6,7 kilometra dolg krog. Kdor ga konča v manj kot eni uri, lahko preostanek časa izkoristi za počitek, hrano, pijačo, preoblačenje in pripravo. Ob naslednji polni uri pa mora biti ponovno na startu. Če kroga ne konča pravočasno ali se ne pojavi na naslednjem startu, je njegovega tekmovanja konec. Ni pomembno, ali ima takrat v nogah 50, 100 ali 200 kilometrov. Tekmovanje nima vnaprej določene razdalje in se nadaljuje, dokler ne ostane samo še en tekmovalec, ki mora za zmago uspešno opraviti še zadnji krog. Prav zaradi tega Backyard Ultra ni zgolj preizkus tekaške pripravljenosti. Z minevanjem ur postajajo vedno pomembnejši prehrana, regeneracija, pomanjkanje spanja, sposobnost prenašanja bolečine in predvsem psihična vzdržljivost.«

Izjemna pomoč Denisa Marina

Za Tea je ves čas skrbel Denis Marin, njegova velika podpora. »Medtem ko je Teo opravljal kroge, je Denis poskrbel za stvari, za katere tekač po toliko urah preprosto ne more več skrbeti sam. Čakal ga je ob vrnitvah, skrbel za hrano in pijačo, spremljal, kaj potrebuje, in mu omogočal, da je lahko dragocene minute med posameznimi krogi izkoristil predvsem za počitek in pripravo. Po desetih urah je bila njegova pomoč pomembna. Po dvajsetih še bolj.

Ko pa se je pojavila bolečina v nogi, ni šlo več samo za hrano, pijačo ali pripravo opreme. Takrat je bilo pomembno tudi to, da je imel Teo ob sebi človeka, ki mu je stal ob strani v trenutkih, ko se je moral izčrpan odločiti, ali bo vstal in se ponovno postavil na start,« so hvaležni Teovi sorodniki.

Športnik po duši

Več v Štajerskem tedniku