Marjan Rus: Od kovinarja do akademskega glasbenika
»Morda se bo moja zgodba nekomu zdela čudna, ampak tako je bilo glede na tedanje razmere. Z mamo sva živela sama, druge možnosti ni bilo, tako da sem se najprej izučil za kovinarja. To je bil moj prvi poklic. Mama je bila ljubiteljska gledališka igralka, ki je veliko nastopala na vaških odrih. Vedno sem jo spremljal. Že takrat sem si želel harmoniko, ki je nisem dobil, saj ni bilo denarja,« se spominja Marjan Rus.

Z glasbo se je malo bolj resno srečal, ko je obiskoval kovinarsko šolo. Začel je v tamburaškem orkestru. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je pojavila ideja o mladinskem pihalnem orkestru. Sedež takratnega starejšega pihalnega orkestra je bil na Prešernovi ulici, kjer je bilo nekoč lutkovno gledališče, pred tem pa cerkev.
»Zbralo se nas je več kot 40 fantov različne starosti. To so bili moji začetki trobilstva, kar sem pozneje tudi postal, pozavnist,« o prvih resnih začetkih pravi Marjan. Orkester je vodil šolski sluga na OŠ Mladika. Pod njegovim vodstvom so se naučili igrati nekaj lažjih koračnic, da so lahko sodelovali v ptujski pustni povorki. To je bila atrakcija, zelo ponosni so bili. Zaradi razprtij je ta orkester razpadel, trije oz. štirje najbolj vztrajni so ostali in sodelovali tudi v odraslem orkestru, Pihalnem orkestru Ptuj.
Od kovinarstva do glasbene akademije
V kovinarstvu ni ostal dolgo. Vpisal se je v prvi letnik srednje glasbene šole v Mariboru. Po enem letu je ugotovil, da si želi v glasbi doseči več, in se vpisal na srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Končal jo je z odliko. Obenem je tudi maturiral na gimnaziji. Šolanje je nadaljeval na akademiji za glasbo v Ljubljani. Po končani akademiji se je po uspešno opravljeni avdiciji zaposlil v opernem orkestru ljubljanske opere.
Že po nekaj letih te službe ga je pričakala ponudba za profesionalno igranje v Švici, kjer so igrali cele noči po raznih lokalih, tudi zato, da bi si zaslužil denar za nakup pravega profesionalnega inštrumenta. Cene so bile v tistem času astronomske, še vedno pa ga je čakala tudi služba v operi, kjer se je dobro počutil.
Čakala pa ga je še vojaščina. Ko jo je odslužil, se ni vrnil v opero, ampak na Ptuj. Šel je na občino, saj je bil njen štipendist, in se pozanimal, če imajo službo zanj. Dobil jo je v OŠ Gorišnica, kjer je začel poučevati glasbeni pouk. Kmalu se je zaposlil na ptujski glasbeni šoli, obenem pa je nadaljeval igranje v ptujski godbi na pihala, s katero se je udeležil tudi vrste tekmovanj. Imel je okrog trideset učencev, s katerimi je ob pomoči nekaterih bolj izkušenih godbenikov ustanovil mladinski pihalni orkester. Že na prvem nastopu na Bledu leta 1983 so v svoji kategoriji zasedli drugo mesto.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se