MZ

»Prejem priznanja Mednarodne letalske zveze je izjemna čast in privilegij,« je pogovor začel 91-letni možakar, ki ima za seboj na tisoče ur letenja, neprecenljiva je tudi njegova zasluga pri gradnji Letalskega centra Maribor. Rojeni tehnik, inovator in podjetnik, bi ga lahko opisali na kratko. Najprej se je izučil za strojnega ključavničarja, nato postal tehnik in se vpisal na fakulteto za strojništvo. Uspešno jo je zaključil, a uka želja ga je gnala naprej. Diplomiral in magistriral je iz ekonomije ter bil praktično celotno poklicno kariero zaposlen v mariborskem Elektrokovinarju. Bil je direktor orodjarne, ki je bila druga največja v Sloveniji. Zelo rad klepeta in se v pogovoru spominja starih časov. Tudi z nostalgijo.

Leteli so, kot so žice pele

Ljubezen do letalstva je začutil že v otroških letih. »Z radovednostjo sem opazoval ptice v letu, posebej jastrebe, ki so pod oblaki jadrali z razpetimi krili. To so bile moje sanje – da bi se jim lahko pridružil, užival višave in lep pogled na zemljo. Če je le bilo možno, sem smuknil na mariborsko letališče, ki je bilo takrat na Teznu. Kakšno zadovoljstvo je bilo opazovati letala od blizu in kako srečen sem bil, ko me je neznani pilot posadil v pravo letalo! Takrat sem mislil, da sem že pravi pilot. A do tega je bila še dolga pot. Zaljubil sem se v letalstvo in mu ostal zvest vse do danes,« pravi Kralj, ki se je letenja pred 75 leti učil z jadralnim letalom, ki ni imelo kabine in krmila. Pilot ga je upravljal z vrvicami, pomembno je bilo, da je znal slišati in pravilno zaznati njihov zvok. »Šalili smo se, da si moral iti najprej v glasbeno šolo, da si potem lahko postal pilot. Poslušali smo, kako pojejo žice in po tisti pesmi si letel. Če so utihnile, je bila premajhna hitrost, če so preveč žvižgale, je bila prevelika. To so bili začetki mojega letenja, star sem bil 15 let. Kasneje, po letu 1950, smo presedlali na motorna letala, izpit za učitelja pa sem opravil leta 1978.«

"Če bo šlo tako naprej, bo to samo še šport bogatih"

Več v Štajerskem tedniku