
Nič ni nad spominom, ne cvetje, ne sveče
Naša pokopališča, poslednji domovi naših najdražjih, ljudi, s katerimi smo si delili naša življenja, so v teh jesenskih dnevih bolj živa kot sicer med letom. Bliža se prvi november, dan spomina na mrtve, ko po tradiciji polagamo cvetje, ikebane, prižigamo sveče, se spominjamo vseh tistih, ki jih ni več med nami. Če kdaj, potem mora ob prvem novembru grob zasijati v polnem sijaju, ne samo v siju sveč, temveč tudi cvetlic, tako je namreč v naši zavesti še trdno zapisana ta tradicija. Opazno pa je, da se počasi zmanjšuje količina sveč, prav tako tudi količina cvetja. Poslednja počivališča naših svojcev so lahko sijoča tudi s skromnejšo, a pravo zasaditvijo, ikebano iz trajnostnih materialov, suhih cvetlic in cvetja ter solarno svečko, svečko iz lesa, tudi s kakšno podobico in izpisanim verzom na kamnu, kjer je prav tako lahko sveča v obliki risane podobe. Nekatere med njimi so prave umetnine.