Lia Gajšek je bila izjemna deklica, ki se je s cistično fibrozo začela boriti, ko je bila stara dva meseca. Sledile so številne težke preizkušnje, med drugim dve presaditvi pljuč. Pred natanko tremi leti je Lio bolezen premagala. Tudi po njeni smrti njeni pogumni svojci v želji, da bi pomagali tistim, ki so na čakalnem seznamu za presaditev organov, pomagajo z osveščanjem o pomenu darovanja. Pred časom se je prav na tem področju za Slovenijo zgodil pomemben premik.
Nepopisen občutek je govoriti z osebo, kot je Tea Gajšek. Kljub težkim izkušnjam, ki jih je pred njo postavilo življenje, navdaja ljudi okrog sebe z upanjem in optimizmom. Kar je gotovo po njej podedovala tudi njena Lia. Svojega prvega otroka je Tea rodila leta 1998, neskončno ponosna na malo štručko, ki je polepšala družinsko življenje Tee in Edija. Po dveh mesecih popolnega življenja se je za mlado družino začel 17 let trajajoč boj z boleznijo. Ko je bila Lia stara dva meseca, so ji postavili diagnozo cistična fibroza. „Nikoli nismo niti pomislili, da bo umrla. Zmeraj smo upali, da se bo vse dobro izteklo,“ pravi Tea. Prenašalca genske bolezni, ki jo je dobila hči, sta bila oba starša. V takšnih primerih je 25 odstotkov možnosti, da otrok zboli.
A kljub težavam in nenehni skrbi za prvorojenko sta se odločila še za enega otroka. Leta 2000 bi Tea morala roditi drugo hčerko, a le dan pred predvidenim porodom je njena deklica umrla. Neskončna žalost družine, ki je bila postavljena pred težke preizkušnje, se je razblinila leta 2003, ko se je rodila Isa. Takrat bi družina končno morala začeti uživati v svoji sreči. A je ta kratko trajala. Iz leta v leto se je namreč Liino zdravstveno stanje slabšalo. „Naučili smo se živeti s cistično fibrozo, a zmeraj smo imeli probleme, ki jih je bilo težko reševati. Lia ni pridobivala na teži, apetita nikakor ni imela. Borili smo se za vsak gram, včasih bolj, včasih manj uspešno,“ se spominja njena mati.
Leta 2010, ko je Lia bila stara 12 let, so ji zdravniki prvič omenili, da je stanje tako resno, da bi bilo smiselno opraviti presaditev pljuč. Ker je težko hodila, se hitro zadihala in je morala uporabljati že kisik na domu, so se starši s to kruto, a nujno potrebno rešitvijo enostavno morali sprijazniti.
»Po presaditvi pljuč smo leto in pol živeli prelepo, že kičasto življenje, nato pa ...«
Preberite več v Štajerskem Tedniku
