Marko Simonič: „Želimo ponoviti ali izboljšati dosežek iz jeseni“
Marko Simonič je lani dopolnil 20 let, kljub mladosti pa je pri Aluminiju dobil lepo minutažo v 1. ligi – v jesenskem delu je zbral več kot 1.000 igralnih minut.
S svojimi igrami je nedvomno pritegnil pozornost številnih opazovalcev, ki so ga uvrstili na svoje spiske zaželenih igralcev … Marko je tudi eden vzorčnih primerov prehoda med mladinsko in člansko ekipo, s pomočjo celotnega trenerskega štaba ga je namreč opravil izjemno tekoče.
Sredi leta si dopolnil 20 let. Si si takrat mislil, da boš imel tako pomembno vlogo v ekipi Aluminija, ki se je prebila v 1. ligo?
M. Simonič: „V osnovi je bilo moje razmišljanje povezano s tem, da sem želel pomagati ekipi po svojih najboljših zmožnostih, niti slučajno pa si nisem mislil, da bom imel takšno vlogo, kot sem jo imel v tem jesenskem delu sezone.“
Res pa je tudi, da to zate ni bil prvoligaški krst, tega si opravil že pred dvema letoma, ko si vstopil na tekmi s Celjem. Se še spomniš tega trenutka?
M. Simonič: „Seveda se spomnim! To je bilo prvo kolo sezone 2023/24, vstopil sem v zaključku tekme s Celjem, pri našem vodstvu 2:1. Takrat smo v končnici prejeli gol za 2:2, kar ni bilo v skladu z mojimi željami na debiju, a tako se je pač izteklo.“
Pravijo, da je za mladega igralca najtežji prehod iz mladinske v člansko ekipo. Kako sam gledaš na to iz svoje lastne izkušnje?
M. Simonič: „Če se ta prehod zgodi na hitro, le redkim uspe prilagoditev na spremembo ritma, ki je med mladinsko in člansko ligo res velika. Prav s tega vidika sem hvaležen vsem v klubu, da sem imel možnost počasnega prestopa. V mojem primeru je to pomenilo, da sem bil še kot mladinec najprej priključen treningom članskega moštva, potem sem začel igrati na prijateljskih tekmah, nato je sledilo igranje v 2. ligi in v letošnji sezoni v polni meri prvoligaški krst. To je proces, ki bi si ga lahko želel vsak mladinec.“
Dotakniva se jesenskega dela sezone. S trenerjem Juro Arsićem ste sodelovali že lani in ste poznali njegov način dela. Je bilo kaj drugače v lanskih pripravah na 2. ligo in letošnjih na 1. ligo?
M. Simonič: „Cilji so bili v lanski in letošnji sezoni seveda drugačni: lani je bil cilj osvojitev naslova in napredovanje v 1. ligo, letošnji so drugačni in so bolj povezani z obstankom oz. z uvrstitvijo v sredino lestvice. Zdi pa se mi pomembno izpostaviti, da smo zadržali podobno mentaliteto. Po pravici povedano zelo malo razmišljamo o obstanku, bolj imamo v mislih višje cilje, npr. uvrstitev v top 6 ekip 1. lige. Če se vrnem k osnovnemu vprašanju: priprave so bile za 1. ligo nedvomno težje in bolj naporne, saj višja liga pač zahteva še več fizične pripravljenosti, v končni fazi pa tudi taktične.“
Kako pomembno je bilo zate, da si imel ob sebi kapetana Tomislava Jagića?
M. Simonič: „Jagić je igralec, ki ima zelo veliko izkušenj in jih je v najinih dveh letih in pol skupnega igranja zelo velikodušno delil z mano in mi pomagal na vseh področjih. Zelo mi odgovarja igranje v paru z njim, enako pa velja za Omarja Kočarja, ki je prav tako igralec z veliko več izkušnjami od mene. Ob obeh se trudim naučiti čim več pozitivnih stvari, vidi se jima, da sta igrala na višjem nivoju od mene in da imata v nogah več odigranih zahtevnih tekem od mene.“
Ko je bil Jagić zaradi poškodbe odsoten, si moral tudi sam še dodatno delati v sredini igrišča. Kako težko je bilo to zate?
Videlo se je, da si imel kar močno podporo trenerja Jura Arsića. Kaj ti to pomeni?
Kako gledaš na 25 osvojenih točk v jesenskem delu sezone?
Katera tekma je bila zate najtežja v tem delu?
Edini gol si dosegel proti Bravu, pa še kakšno prečko ali stativo si stresel. Kako rad sicer pogledaš proti golu?
V obrambnih nalogah pa je v sodobnem nogometu potrebna kar visoka stopnja agresivnosti.
Kako si sam izkoristil premor med sezono? Si si odpočil in napolnil baterije?
S kom izmed soigralcev si se največkrat slišal v premoru?
Kako pomembna je bila pri dobrih rezultatih ta povezanost, ki jo omenjaš?
Želje za leto 2026?
