Arhiv Štajerskega Tednika

Peto mesto na olimpijskih igrah je izreden uspeh.

K. Čeh: „Zame je to odličen, celo fenomenalen dosežek. Če samo pogledamo starost mojih sotekmovalcev v Tokiu, potem je jasno, da sem v tej druščini z 22 leti najmlajši med vsemi in da moj čas šele prihaja. Istočasno se zavedam tudi dejstva, da sem bil blizu medalje, a tudi končno 5. mesto je vrhunska uvrstitev.“

Omenjate svoja leta, k temu pa je treba dodati podatek, da ste se z atletiko začeli ukvarjati relativno pozno.

K. Čeh: „Tudi to drži, treniram šele sedem let. To samo dokazuje, da imam prostor za napredek in razvoj še na vseh področjih.“

Na Japonskem ste bili brez trenerja Gorazda Rajherja, s katerim ste se razšli pred nekaj meseci. Je bilo zaradi tega za vas še težje, predvsem iz psihološkega stališča?

K. Čeh: „S trenerjem se na koncu nisva več ujela, enostavno nisem več treniral z veseljem, kot je to bilo prej in tako ni šlo več naprej. Povedal sem mu, da je bil on zame najboljši trener, kar sem si jih lahko predstavljal, a da tako ne moreva več naprej. Sezona je bila iz psihološkega vidika zelo težka, a sem vseeno zdržal vse pritiske in vsem pokazal, da lahko tudi sam dosežem dober rezultat.“

Ljubezen ali delo, kaj postavljate na prvo mesto?

K. Čeh: „Delo je na prvem mestu, če pa je zraven še ljubezen, potem je to toliko boljše. Na začetku z Anno nisva trenirala skupaj, ampak ob različnih urah, pa tudi to ni bilo sprejemljivo za trenerja, zato se je zgodilo to, kar se je zgodilo – razhod. Sedaj z Anno trenirava skupaj, to mi daje dodatno motivacijo za še boljše rezultate.“

Domačini so vam pripravili sprejem v ponedeljek, v torek pa je sledila še podobna zgodba na Ptuju.

Preberite več v Štajerskem Tedniku