Arhiv Štajerskega Tednika

Med slovensko ekipo je bila tudi četverica Ptujčanov, in sicer Ian Emeršič, Matija Brodnjak, Žan Susman in Klemen Rutar. Prva dva sta nam preko intervjuja približala to veliko tekmovanje, na katerem so imeli med posamezniki glavno besedo Argentinci, v ekipnem tekmovanju pa so slavili Francozi. Zanimivo je, da je svetovni prvak že nekajkrat nastopal na turnirjih v Sloveniji, v Bovcu.

Zelo zahtevni igrišči terjali svoj davek

Kako je potekal tekmovalni del?

Ian Emeršič: »Po prihodu v Maroko smo imeli dva dni na voljo za treninge na obeh igriščih, kjer smo pozneje nastopili v konkurenci. S treningi smo imeli nekaj smole, saj so potekali ob povsem drugačnih pogojih, kot so bili kasneje v tekmovalnem delu. Organizatorji so pač višje rangiranim igralcem omogočili treniranje v primernejšem času.

Tekmovanje je sicer potekalo tako, da smo prva dneva odigrali po 18 lukenj na vsakem od dveh igrišč, nato je 200 najboljših nadaljevalo tekmovanje za naslov svetovnega prvaka, preostali pa posebej za razvrstitev od 200. mesta naprej.

Prvi uradni dan tekmovanja je bilo precej vetrovno, Slovenci se v takšnih pogojih nismo najbolje znašli in smo vsi vknjižili slabše rezultate od pričakovanj. Enostavno smo preveč tvegali, kar se nam je v takšnih pogojih maščevalo in smo si nabrali precej plus točk, ki smo jih kasneje nižali skozi vse preostale dni. Treba pa je dodati, da so bila igrišča zelo zahtevna, primerna pač tekmi za naslov svetovnega prvaka. Največja razlika z našimi igrišča je bila v tem, da so tam veliko hitrejši t. i. greeni, na katerih so luknje. Vsaka napaka se hitro kaznuje.«

Od Slovencev najboljši Ian Emeršič

Iz slovenske ekipe se je med TOP 200 uspelo uvrstiti le Ianu Emeršiču. »Tega ne moremo jemati kot neuspeh, saj smo se res srečevali s povsem drugačnimi pogoji, kot smo jih bili navajeni doslej na Ptuju in v Bovcu. Zelenice z luknjami (green) so bile drugačne, prav tako trava, na kateri je žoga tekla povsem različno glede na uro igranja (dopoldan, popoldan) … Specifični so bili predvsem položaji lukenj, ki so jih po navadi obkrožali 'bunkerji' s peskom. Iz nekaterih se je bilo res težko reševati.

Moj najboljši nastop je bil tretji dan, ko sem odigral 'par' igrišča. Glede na pogoje tistega dne je bil to vrhunski nastop, saj je iste igre odigralo tudi pet najboljših v končnem seštevku. Takrat sem se prebil na 131. mesto. Sledilo je še končno razigravanje, kjer pa pogoji niso bili več regularni, saj smo na nekaterih luknjah čakali tudi po uro in več.«

Matias Perrone je pravi ambasador footgolfa

Kaj so pokazali najboljši in kaj ste se lahko od njih naučili?

Preberite več v Štajerskem Tedniku