»Zelo sem vesel, da so opazili in da cenijo moje delo v športu«

Bloudkova plaketa je prišla v prave roke, v roke Vladimirja Sitarja, ki je že skorajda petdeset let vpet v borilne športe. Pisalo se je namreč leto 1975, ko je med prvimi začel na Ptuju trenirat budokai, nato je kot aktiven tekmovalec osvajal medalje v kikboksu, leta 1982 je v Hamburgu postal evropski prvak, med drugim je bil sedemkrat tudi državni prvak Jugoslavije.   Po končani karieri je nadaljeval uspešno športno pot v vlogi trenerja, v različnih vlogah je deloval ter še deluje v Kickboxing zvezi Slovenije. Leta 2002 je diplomiral na Fakulteti za šport v Ljubljani in postal prvi profesor športne vzgoje v Sloveniji s specialno smerjo borilne veščine – kikboks. Vladimir Sitar je nosilec naziva mojster borilnih veščin črni pas, 7. dan, je tudi avtor dveh strokovnih knjig o kikboksu.   V zadnjih letih je vložil veliko truda, da je izvršni odbor Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) leta 2021 v Tokiu priznal WAKO organizacijo in kikboks kot olimpijski šport. S tem je bil postavljen temelj za možnost uvrstitve kikboksa v program olimpijskih iger.    

Arhiv Štajerskega Tednika

Vi ste skozi delovanje KBV Ptuj ves čas delovali kot glavni trener. Na tem mestu ste mnoge popeljali do velikih uspehov. Katere uspehe vaših tekmovalcev bi izpostavili?

V. Sitar: »V moji trenerski karieri so moji tekmovalci dosegli največji uspeh na svetovnem prvenstvu v kikboksu v Mariboru. Na tem tekmovanju je imel KBV Ptuj skupno kar štiri svetovne prvake: to so bili Davorin Gabrovec, Matej Šibila, Nadja Šibila in Marcel Fekonja. To je bil izreden uspeh in za ta uspeh sem dobil tudi posebno priznanje s strani WAKO organizacije. V kasnejših časih so pod mojim trenerskim vodstvom postali svetovni prvaki v kikboksu še Andrej Bezjak, Lara Vuzem Vajda in Patrik Šulek.«

Preberite več v Štajerskem Tedniku