Arhiv družine Poslek

Mali Klemen ima neozdravljivo okvaro možganov, nihče ne zna napovedati, kako dolgo bo živel. Kljub temu da večji del dneva leži oz. počiva, ne zmore vzpostaviti očesnega kontakta, ne govori, ne sedi, se ne plazi in napovedi za izboljšanje ni, je njegova družina neizmerno hvaležna zanj: »Je izredno čuječ fantek, ki zazna objeme in dotike, čuti ljubezen in sprejetost, z jokom pokaže nelagodje in z umirjenostjo daje vedeti, da je zadovoljen. Ob njem vedno znova ugotavljamo, kaj v resnici šteje, za kaj se je vredno boriti in da nič v življenju ni samoumevno. Je borec in naš učitelj, mi pa njegovi učenci v nenehnem zaupanju in predajanju, da delamo najboljše.«

Lucija in Dušan Poslek iz Rogatca sta starša treh otrok, med katerimi je Klemen najmlajši. Zanj pravita, da je poseben dar, ki jima je bil poslan z jasnim namenom: zavedati se pomembnih stvari in minljivosti življenja.

Že v nosečnosti, ko so z velikim veseljem pričakovali prihod najmlajšega člana, so se začele težave. Zaradi prezgodnjega in zahtevnega prejšnjega poroda je bila Lucija še posebej skrbno vodena. V 23. tednu so ji po ultrazvočnem pregledu povedali, da se možgani njenega dojenčka ne razvijajo dobro.

Sledila so številna druga mnenja in pregledi, tudi magnetna resonanca, postavljena je bila diagnoza semilobarna holoprozencefalija ali poenostavljeno – možgani se ne razvijejo pravilno v dve hemisferi. Da so zdravniki dobro videli nepravilnosti že med nosečnostjo, se je potrdilo takoj po porodu.

Ker sta Lucija in Dušan enega otroka že izgubila, sta se kljub napovedim zdravnikov odločila: ta otrok bo živel. Priznavata, da sta ob tem imela nešteto vprašanj, z mnogimi se borita še danes: kaj bo z njim, kako dolgo bo živel, kaj vse potrebuje, delamo res najbolje zanj ...

Oprijemljivih odgovorov takrat nista imela, danes sta občutke globoke pretresenosti, žalosti, jeze in razočaranja spreobrnila v upanje. V svoji ranljivosti in bolečini sta iskala in tudi našla moč za veselje in smeh.

Prvič sta se na smrt pripravila takoj po porodu

Več v Štajerskem tedniku