Osebni arhiv

Spušča se z večmetrskih stolpov oz. zaletnih ramp s hitrostjo 40 km/h in več, skoraj z enake višine kot starta tudi odleti v zrak in se medtem vrti s kolesom ali pa vrti kolo ...

Zdi se, da je enako dolgo kot na tleh tudi v zraku. In to ima najraje. "V zraku imam občutek svobode. Gre za drugo perspektivo, zabavno je," pove 28-letnik, in to na način, kot da je skočiti in se obrniti s kolesom v zraku nekaj vsakdanje običajnega.

Boris Režabek, ki mu je všeč mir domačega kraja oz. ceni, da so v Majšperku približek gneči le sobote pred Jagrom, je športnik, je trener, neke vrste športni pedagog in vzornik mladim generacijam, ki se raje kot po cesti od točke A do točke B vozijo po klančinah, zadnji gumi in letijo po zraku.

Tudi on se je za netipično obliko kolesarjenja navdušil kot najstnik, ko mu je teta kupila prvo gorsko kolo za spuste (downhill). "Najprej sem se vozil na domačem dvorišču, pa po cesti, robniku ... Nato na najbližjem poligonu v Mariboru, natančneje v Novi vasi – Kardelja ulica. Oče me je vozil, da sem lahko treniral, tamkajšnji fantje pa so me vzeli pod okrilje."

Treniral je iz lastnega veselja, zaradi želje po premagovanju vedno težjih izzivov. "Takrat je bil ta šport še teksas, ni bil trenersko zasnovan, ni bilo državnih tekmovanj ..."

A ob študiju mehatronike je vztrajal v tej športni panogi, ki sicer ne sodi pod slovensko ali mednarodno kolesarsko zvezo. "Kar naenkrat pa sem resno padel v ta šport. Želja je bila, vztrajal sem in zdi se, da našel tudi pot," pripoveduje Režabek, ki se s slopestyle kolesarstvom ukvarja profesionalno.

"Če ima nekdo veselje, zakaj bi ga zaviral v športu"

Več v Štajerskem tedniku