Freepik

Pred dvajsetimi leti je bilo v rednih osnovnih šolah približno tri odstotke otrok z odločbami, danes pa je ta delež narasel že na deset odstotkov. Takšen porast predstavlja za učitelje velik izziv, zlasti na šolah, kjer so razredi številčni in je prilagajanje pouka bolj zahtevno.

Tatjana Vaupotič Zemljič, ravnateljica OŠ Ljudski vrt Ptuj, je povedala, da imajo na šoli že več kot sto otrok z odločbami. Ti učenci pri pouku potrebujejo različne prilagoditve, kot so prilagojene metode poučevanja, podaljšan čas pri testih in drugačne oblike preverjanja znanja. »V razredu, kjer je 28 otrok, jih ima lahko šest odločbo, na drugi strani pa je sedem nadarjenih. Učitelj mora za ene in druge pripraviti program, načrtovati delo … To je velik izziv, ki zahteva veliko ustvarjalnosti, prilagajanja, primeren pristop do vseh ter dodatno znanje,« je poudarila ravnateljica.

Na vprašanje, ali so vse odločbe zares upravičene, je odgovorila, da so jih izdale strokovne komisije, ki so odgovorne za svoje odločitve. »Ljudje pogosto vse otroke z odločbami obravnavajo enako, vendar to ni ustrezno, saj gre za zelo različne oblike primanjkljajev. Spomnim se otrok z disleksijo, ki so bili hkrati izjemno nadarjeni. So pa tudi otroci, ki ne dosegajo minimalnih standardov znanja in bi morali biti v šolah s prilagojenim programom. Ker pa starši to možnost zavrnejo, ne dobijo niti odločbe niti pomoči,« je še pojasnila Vaupotič Zemljičeva.

ČG

Redni ali prilagojeni program: odločitev ne bi smela biti v rokah staršev

Robert Murko, ravnatelj OŠ Videm, meni, da starši ne bi smeli biti tisti, ki na koncu odločijo, ali bo otrok vpisan v redni ali prilagojeni program osnovne šole. Po njegovem bi morala biti odločitev strokovne komisije Zavoda RS za šolstvo dokončna tako za starše kot za šolo.

»Zdaj se lahko starši sami odločijo, ali bo otrok ostal v redni osnovni šoli ali ne, mi pa ga moramo sprejeti. V takih primerih mu lahko ponudimo določene manjše prilagoditve, ne pa tudi ur dodatne strokovne pomoči, ki bi mu pripadale z odločbo. Starši so v teh situacijah težko objektivni, saj vsak izmed njih upa, da bo njegovemu otroku uspelo v rednem programu osnovne šole, zato ta odločitev ne bi smela biti na njihovih ramenih,« je pojasnil Murko.

Več v Štajerskem tedniku