„Ležeči policaji“ postavljeni glede na prosto presojo občin
Osnovni cilj postavljanja hitrostnih ovir, med katere spadajo tudi grbine oz. tako imenovani ležeči policaji, je zmanjšanje hitrosti. Pred nekaterimi se je dejansko treba ustaviti, da jih lahko normalno, vsaj približno udobno prevoziš, spet druge so izjemno nadpovprečno nizke. Zakaj takšne razlike in kdo sploh odloča o tem, kakšne hitrostne ovire se na katerem območju postavljajo?
Ob (ne)kulturi in objestnosti nekaterih voznikov je postavljanje hitrostnih ovir očitno še vedno nuja, ne le v Sloveniji, temveč v skorajda vseh evropskih državah. Prevečkrat namreč nestrpne voznike upočasni le fizično umirjanje prometa. V nekaterih primerih sicer gre tudi za nelogično pretiravanje z višino grbin, ki so ponekod takšne, da promet skorajda ustavljajo in uničujejo avtomobile. Spet druge so zanemarljive, skorajda nefunkcionalne.
Grbine so le ena izmed vrst naprav in ukrepov za umirjanje prometa; poznamo dva tipa asfaltnih grbin; trapezne ter sinusoidne grbine. Slednje so bistveno višje, z dolžino 4,8 metra in višino 12 centimetrov. Praviloma se jih ne uporablja na cestah, po katerih potekajo proge mestnega potniškega prometa.
V uporabi, po navadi na občinskih cestah, pa so tudi kratke betonske ovire in montažne gumirane ali litoželezne grbine, ki jih v tehnični specifikaciji (DRSI) sploh ni, določa pa jih Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah. Te ovire so zelo raznolike, občine jih praktično urejajo po svoje. To je tudi razlog, da nemalokrat povzročajo voznikom, predvsem interventnim vozilom, težave, saj so neprimerne kraju postavitve.
Ena ulica, dva povsem različna „ležeča policaja“
Odličen primer, ki kaže, da se tej temi posveča malo pozornosti, je Dravska ulica na Ptuju.
Preberite več v Štajerskem Tedniku
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
