ČG

Knjiga ima posebno strukturo, različne principe pripovedovanja, za katere upa, da so v sozvočju z osebnostnimi spremembami Zore, glavne junakinje iz romana, in s pogledom na čas.

„Na nek način je vse do konca pisanja, vsaj zame, skrivnost, zakaj me je zgodba Štefke Cobelj, za katero dolgo nisem slišal, navdihnila. Pišem zato, da bi poskusil odgovoriti na to vprašanje. Ogenj ima v tem romanu različne preobleke. To je ogenj revolucije, ogenj druge svetovne vojne, ogenj požiga muzejske zbirke na ptujskem gradu, ogenj državljanske vojne v Somaliji, ki je požrla oba muzeja, ki ju je zgradila, ogenj pozabe. Predvsem pa tudi ogenj revolucionarnega in porevolucionarnega časa. Zame je ta knjiga neke vrste freska časa. Sledi zgodbi glavne osebe v romanu, ki se imenuje Zora, kar je bilo partizansko ime Štefke Cobelj, od tridesetih let 20. stoletja do leta 1989, ko je umrla. To je tudi leto začetka konca Jugoslavije,« Šteger pravi o navdihu za roman in njegovem naslovu.

V njegov nastanek je vložil ogromno dela, da bi bil čim bolj verodostojen, da bi čim bolj razumel tisti čas, kaj je pomenilo biti partizanka, trikrat obsojena na smrt, ki se več ne znajde v lastni državi, med lastnimi tovariši. Veliko časa je preživel v Pokrajinskem arhivu Maribor, kjer je spravljena vsa njena osebna dokumentacija, ki zelo dobro ilustrira to ptujsko in afriško obdobje. Obiskal je Somalijo, kjer od njenega dela ni ostalo nič, vse zgradbe so bile porušene … Pogovarjal se je z njenimi sorodniki in kolegi po vsej Jugoslaviji.

ČG

Roman po zgodbah Štefke Cobelj

„Ogenj je roman po motivih iz življenja Štefke Cobelj, ne pa roman o življenju. Marsikaj se verjetno ni pripetilo, marsikaj pa je zelo dokumentirano, vključeni so tudi dokumenti. Glavna protagonistka tega romana ni Štefka Cobelj, ampak je oseba romana. To moram poudariti. Po drugi strani pa se vseeno navdihuje po zgodbah Štefke Cobelj, njeni življenjski zgodbi. Bolj kot rekonstrukcija njenega življenja me zanima, kaj to pomeni za skupnost, kot je Ptuj, da je spomin na takšno osebnost, kot je bila Štefka Cobelj, na njeno delo v tem okolju (med drugim postavitev izjemne zbirke mask in opravil, kakršne še danes ni več, ki je končala v ognju) zbledel, da je popolnoma zamolčan.

Njeno ime nosi Likovna sekcija DPD Svoboda Ptuj. Imela je velik čut za umetnost, poznala je umetnike svetovnega slovesa, direktorje svetovnih muzejev. Izjemen čut in razumevanje pa je imela za primarni ljudski izraz. Ta je bil tudi njeno zadnje zatočišče, ko je bila pregnana iz vseh institucij, razglašena za nezaželeno. Veliko je delala z ljubiteljskimi slikarji, v tem času je ustvarila tudi obsežnejšo monografijo o njihovem ustvarjanju,“ je obrazložil Šteger.

Nujno, da se soočimo s travmatičnim obdobjem svoje zgodovine

Avtor želi z romanom povabiti h kolektivnemu premisleku kot katalizatorju nekih strasti, čustev in kot možnost, da se povežemo, da se s tem mogoče izognemo ponavljanju teh vzorcev, da bi bilo zgodb, kakršna je zgodba Štefke Cobelj, čim manj ali sploh ne več. S tem pa se tudi poklonimo njenemu življenju in delu. Poklon je sicer neizogiben del tega procesa.

„Mislim, da je nujno, da se soočamo z našimi travmatičnimi točkami, da se ne bi ponavljale. To, da neka skupnost kolektivno na nek način zavrže in zamolči delo nekega človeka, ki je lahko zelo vprašljivo, ampak je izjemno glede na kontekst, ti mora dati misliti, zakaj. Kaj od tega dobimo mi? Ne verjamem, da je šlo za neko organizirano zaroto, vsi pa se obnašamo po tem principu. S sociološkega vidika je to patološko. Pove veliko o nas, ne toliko o osebi, ki so se ji dogajale določene krivice,“ je avtorjev poziv k soočanju z zamolčanimi zgodbami, travmatičnimi točkami, ne samo v domačem okolju, na Ptuju, tudi drugje jih imajo.

Ogenj je tretji roman Aleša Štegerja po Odpusti (2014) in Neverend (2017). Izšel je v okviru knjižnega programa, ki ga v letu 2025 sofinancira Javna agencija za knjigo RS.