ČG

Roman je del njegove vojne trilogije o slovenskih prisilnih mobilizirancih v nemško vojsko, v kateri ostaja zvest nepovedanim zgodbam naših dedov, ljudi, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Ni jih bilo malo, kar 70.000, a se o njih ne piše. To so zgodbe o ljudeh, ki so hoteli preživeti, so pripovedi o domotožju, želji po miru in veri. Danih je bilo veliko zaobljub: če pridejo domov, bodo storili to in ono dobro delo …

Trilogijo je zaokrožil z romanom o letu 1945, ko se je končala vojna. Za Slovenijo pa je bilo to leto, ko se je začel komunizem. Zaznamovali so ga množični poboji – maja in junija ter še kasneje – tudi komunistična koncentracijska taborišča, o katerih bolj malo vemo. S tem ko se je lotil te teme, se je izpostavil, ker če bo o tem pisal duhovnik, bo to zagotovo desna interpretacija, je bilo slišati z različnih naslovov. Politično interpretacijo prepušča politiki in politikom, pravi Cestnik. Kot pisatelj pa je sledil človeku, v ospredju je njegova zgodba, njegovo iskanje lastne poti v metežu usode.

Za junaka je v Dolini zvezd izbral enega od dezerterjev iz nemške vojske Cveta Ogorelca, ki se je malo skrival v Halozah, nato pa se je priključil XIV. diviziji, leta 1944 je dobil prekomando v znameniti Lackov odred. Stopil je tudi v Ozno. Gre za negativnega junaka, njegovo izhodišče je zločin.

V drugem delu se je Cestnik naslonil na raziskavo zgodovinske sekcije Matej Slekovec DPD Svoboda Kidričevo, ki je opravila veliko delo, ko je raziskala taborišče Šterntal. Tako vemo, da je bilo to največje komunistično koncentracijsko taborišče v Sloveniji po drugi svetovni vojni , namenjeno obračunu z nemško manjšino.

Zapornice posiljevali, zapornike pobijali

Mitja Ribičič je v svojem dokumentu Ivanu Matiji Mačku, šefu Ozne, zapisal, da so našli prostor, kjer bi lahko naredili koncentracijsko taborišče za 25.000 Švabov, za uničenje nemške manjšine v Sloveniji. Pripravili bi jih za izgon skladno z avnojskimi sklepi, da nemške manjšine po osvoboditvi v Jugoslaviji ne bo več.

Taborišče je bilo uničevalno, v njem so vsak dan umirali. Ena od preživelih je opisala vso grozoto taborišča, posilstva, tudi to, da so zaradi hude lakote obgrizli kakšnega mrliča.

Ljudje so izginjali. Odpeljali so jih neposredno na likvidacije v okolici taborišča in na Pohorje, blizu Areha, kjer so grobišča šterntalskih žrtev že sondirana in potrjena ter v haloške grape, ki pa še niso raziskane. Vsake toliko časa so koga kaznovali z vožnjo motorja čez živega človeka, dokler ni izdihnil.

Po zaslugi inšpekcije Mednarodnega RK so komunistično taborišče Šterntal ukinili, kar je mnogim ljudem rešilo življenje. Iz tega dela romana pa so tudi namigi, ki še danes niso potihnili, da se je že takrat začela »prodaja« otrok, da je marsikateri otrok v tistem času izginil.

Več izveste v Štajerskem tedniku