ČG

Pahor je nečloveško kalvarijo  preživel kot bolničar in nosač trupel v več taboriščih Dachau, Markirch, Natzweiler – Struthof, Mittelbau – Dora, Harzungen in Bergen – Belsen, kjer je tudi dočakal osvoboditev.

Boris Hajdinjak, eden od urednikov zbornika, je o tem predaval v razstavišču Knjižnice Ivana Potrča na Ptuju.

ČG

Povedal je, da je skozi svoje delo raziskovalca in zgodovinarja spoznal, da da Auschwitz ni samo kraj trpljenja Judov, ki jih je bilo v tem taborišču največ; tam so bili trpinčeni še mnogi drugi narodi, tudi Slovenci. Tako je bilo tudi v vseh drugih nacističnih koncentracijskih taboriščih, ki so bila popolno zanikanje vsega človeškega. Eden od ljudi, ki je to skušal dopovedati do konca svojega življenja sodobnikom in zanamcem, je bil Boris Pahor.

Brez vedrega Dalmatinca ne bi preživel ...

Januarja leta 1944 so Borisa Pahorja v Trstu aretirali slovenski domobranci. Zakaj je prišlo do izdaje, ni znano. Srečo pa je imel, da je bilo glavno obtožilno gradivo, ki so ga imeli proti njemu, natipkano na pisalnem stroju, ki ga je dva dni pred aretacijo prenesel oz. skril. To ga je zelo verjetno rešilo, da ga niso ustrelili.

Po mučnih zaslišanjih so ga poslali v prvo nacistično taborišče Dachau, kjer je bilo zaprtih okrog 8.000 Slovencev. Nato je bil premeščen v več drugih, kjer so nacisti prav tako izvajali svoj zločinski sistem eliminacije.

Eden izmed Pahorjevih sotrpinov v taboriščih je bil Hrvat Veljko Matošić iz Splita, sicer bolničar v Harzungenu. Pahor je o njem napisal, da je bil njegovo popolno nasprotje. V najhujši situaciji si je pel. Povedal je, da brez tega vedrega Dalmatinca ne bi preživel. Svobodo je dočakal v taborišču Bergen – Belsen, kjer je umrla Ana Frank, najbolj znana pričevalka holokavsta.

S skupino Francozov se je umaknil v Pariz, kjer se je zdravil, ker je bil hudo bolan. V domači Trst se je vrnil v začetku leta 1946.

ČG

Po končanem študiju v Padovi je bil Pahor dolgoletni učitelj slovenščine na slovenskih šolah v Trstu. Pisati je začel že zelo zgodaj.

V ključnem delu Nekropola predvsem govori o taborišču Natzweiler Struthofu. Prevedeno je bilo v 19 jezikov in večkrat ponatisnjeno.

V Sloveniji, kjer je bil dolgo časa zamolčan, je Boris Pahor, pisatelj, pesnik in publicist in eden najpomembnejših zamejskih Slovencev, leta 1993 postal dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 2009 pa redni član Sazu. Leta 2020 je prejel priznanje za izjemne zasluge in delo v Republiki Sloveniji in Republiki Italiji.