Težave podeželskega turizma zaradi predpisov: največ 60 sedežev za goste
Turizem na slovenskih kmetijah je danes pomemben steber turistične ponudbe, toda razvoj omejujejo neživljenjska pravila - med njimi je omejitev sedežev.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Omejitev števila sedežev na turistični kmetiji pomeni, da morajo kmetije včasih zavrniti tudi organizirane izletniške skupine.
Ko tudi dekorativna klop lahko pomeni preveč gostov ...
Tudi turistični kmetiji Pri kapeli v Slovenskih goricah se je že zgodilo, da so morali goste zavrniti. Ne zato, ker ne bi imeli prostora ali hrane, temveč zaradi pravil o številu sedežev. »Imamo hodnik, v katerem stoji klop, na kateri gostje praktično nikoli ne sedijo. A ko pride kontrola, tudi to šteje kot sedišče. Če imaš dekorativno klopco ali pa sedeže za šankom, prav tako štejejo kot sedišče, čeprav tam nikoli ne boš postregel hrane. Na ta račun moraš imeti manj sedežev v jedilnici, da dosegaš predpisane standarde,« stanje opisuje Lucija Druzovič s turistične kmetije Pri kapeli in predstavnica območja pri Združenju turističnih kmetij Slovenije.
Pravila namreč določajo, da ima lahko izletniška kmetija največ 60 sedežev v objektu in 60 na prostem, hkrati pa na kmetiji ne sme biti več kot 60 gostov naenkrat. Če ima kmetija tudi dovoljenje za opravljanje turizma na kmetiji z nastanitvijo, omejitev sedežev ne vključuje nastanjenih gostov.
Omejitev je še posebej problematična pri organiziranih izletih, ki so za številne turistične kmetije pomemben del prihodkov. »En avtobus ima lahko že 55 sedežev. Če prideta dva avtobusa, moraš drugega zavrniti,« pravi sogovornica. To se je že večkrat zgodilo tudi na njihovi kmetiji. »Ljudje, ki gredo na izlete, radi jedo lokalno, ne pa v gostilnah. V gostilno lahko greš vsak dan.«
Po eni strani želimo živo podeželje, po drugi omejitve
Kot pojasnjuje Mojca Čep iz Kmetijsko-gozdarskega zavoda Ptuj, zakonodaja ločuje med klasičnimi gostinskimi obrati in turizmom na kmetiji zato, da bi ohranili pristnost ponudbe. Kmetije na ravninskih območjih morajo tako same pridelati polovico hrane, četrtino jo lahko odkupijo od drugih kmetij, samo četrtino pa je lahko kupijo v trgovinah.
»Medtem ko ja ta omejitev povsem razumljiva, pa smo se o omejitvi sedežev spraševali že tudi sami. Odgovor je, da je na nek način treba ohranjati tudi butičnost oziroma preprečiti, da bi kmetije prerasle v večje gostinske obrate. Že zato, ker bi hitro prekoračile omenjeno omejitev zagotavljanja 50 odstotkov lastnih surovin,« pojasnjuje Čepova.
V praksi pa se dogaja, da se številne, ki dosežejo zgornjo mejo razvoja, odločijo za spremembo statusa. »Poznam primer turistične kmetije, ki je imela prenočišča in več prostorov. Zaradi omejitve sedežev so ustanovili podjetje,« pravi Druzovičeva, ki ob tem dodaja, da na kmetiji hrano kljub temu še vedno pridelujejo sami.
»Verjetno bi bilo res treba najti tudi nek mehanizem, da ne bi bili tisti z večjimi dopolnilnimi dejavnostmi omejeni navzgor. Gotovo so kmetije, ki bi lahko hkrati zadovoljile tudi zahtevam glede hrane,« meni Čepova, ki pravi tudi, da gre pravzaprav za dvorezno vprašanje. »Po eni strani želimo življenja polno podeželje, po drugi pa imajo turistične kmetije take omejitve.«
O morebitnih spremembah se sicer že pogovarjajo tudi v Združenju turističnih kmetij Slovenije, na to temo pa je mogoče zaslediti tudi nedavno poslansko pobudo.
Pomagajte oblikovati Štajerski tednik!
Izpolnite kratko anketo in pomagajte izboljšati lokalne zgodbe.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
