Arhiv Štajerskega Tednika

V raziskavi, ki jo je izvedel Zavod za šolstvo RS, so sodelovali tretjina vseh učiteljev osnovnih in srednjih šol, desetina učencev in dijakov ter dve tretjini ravnateljev. Raziskovanje je zajemalo številna področja: organizacijo pouka, uporabo tehnologije, učne cilje, vrednotenje znanja, občutke izobraževanja na daljavo itd.

Posredovanje navodil ni učenje na daljavo

Izsledki raziskave so pokazali, da je skupno kar 70 % učiteljic in učiteljev ocenilo, da je bil pouk na daljavo slabši od pouka v učilnicah, od tega jih 10 % meni, da je izobraževanje na daljavo bilo občutno slabše od poučevanja v živo. Izpostavili so tudi, da je tovrstna oblika dela zanje zahtevnejša in bolj stresna, a da so večinoma uspeli doseči zastavljene učne cilje. V večji stiski so bili tisti učitelji, ki so imeli občutek, da učencev ne morejo pritegniti k sodelovanju. Kot prevladujoč način izvajanja pouka so v raziskavi navedli kombiniranje pouka prek videokonferenc in usmerjanje učenja prek pisnih navodil, več kot tretjina predmetnih učiteljev pa je navodila v večini podajala le pisno. In ravno ta oblika poučevanja oziroma posredovanja navodil je še posebej problematična, opozarjajo v Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije ter na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske univerze. »Če učitelj učencem, denimo, pošlje navodila, katere strani naj preberejo v učbeniku in katere strani rešijo v delovnem zvezku, če jim pošlje učne liste, navodila za izdelavo nekega izdelka, projektne naloge ali vaje za preverjanja znanja – vse to niso primeri poučevanja na daljavo, temveč samostojnega učenja.

Preberite več v Štajerskem Tedniku