Na prvem Viktorinovem večeru v letu 2025, ki sta ga pripravila Celjska Mohorjeva družba in Društvo izobražencev Viktorina Ptujskega, je tekel pogovor o novi knjigi Branka Cestnika, pisatelja, teologa in filozofa, z naslovom Razmik med žerjavi. To je njegova četrta knjiga, ki se ukvarja z nepovedanimi zgodbami iz druge svetovne vojne, s katerimi je začel že v svoji tretji knjigi pod naslovom Pogovori z njo.
Gre za prvi dve knjigi iz trilogije o slovenskih prisilnih mobilizirancih v nemško vojsko. Spisani sta po resničnih dogodkih, pričevanjih številnih slovenskih mobilizirancev, ki so v nemški vojski odigrali vlogo tihih pacifistov in se zaobljubili, da ne bodo nikogar ubili.
Prva knjiga iz trilogije o slovenskih prisilnih mobilizirancih v nemško vojsko ima naslov Pogovori z njo. Gre za zgodbo o Cestnikovem dedku Jožefu Veroneku. Ko je eden od bralcev videl to knjigo, na naslovnici ptujskogorsko Marijo, je mislil, da je napisal šmarnice. Pod njenim plaščem so vojaki druge svetovne vojne, njihove usode, pove p. Cestnik. Življenje glavnega junaka Jakoba Špileka, ki se je boril na zahodni fronti, avgusta leta 1944, zaznamujejo štiri ženske. Četrta ženska, ki ga čaka doma, pa je bila Cestnikova stara mama. Ko se je vrnil domov, so ga zaprli, Ozna ga je sestradala skoraj do smrti v Begunjah. Ko je prišel domov, ga sprva niso prepoznali, tako je bil suh, kosmat, zanemarjen, da so ga spodili. Zgodba starega očeta je v njem in po izročilu. Podobno je tudi pri drugih ljudeh, pravi p. Cestnik. Mnogi imajo sorodnike, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Kot pisatelj pa mora povedati zgodbe, ki jih še niso povedali drugi.
Trpljenje v duši, ki ga niso mogli zaupati nikomur
Z drugo knjigo o slovenskih prisilnih mobilizirancih Razmik med žerjavi pisatelj zgodbo preseli na drugi konec Evrope, na vzhodno fronto, v Ukrajino, torej v iste kraje, kjer tudi danes divja vojna, ki jo je povezal z današnjim časom. Gre za zgodbo Ivana Čretnika s Frankolovega, ki je umrl leta 2007. Na smrtni postelji je Cestniku povedal, da na fronti kot nemški vojak ni nikoli nikogar ubil. Streljal je preko glave, pod noge, nikoli pa ni streljal v človeka. Po vojni je šel k spovedi, da bi župniku povedal, da pa je mogoče katera njegova krogla koga zadela, ko je moral streljati v gozd. Povedal mu je zgodbo, ki je osrednji prizor romana. Ko se je iz oči v oči srečal z ruskim vojakom, je dal puško dol, s čimer je dal vedeti: „Jaz tebe ne bom, ti mene lahko!“ Ni se mu predal, samo puško je odložil. Ruski vojak je razumel, da je to nekaj nenavadnega, tudi on je odložil puško. Nato sta se pol ure pogovarjala, oba sta bila v izvidnici. Ko ti nekdo to pove na smrtni postelji, veš, da je to moralni duhovni povzetek njegovega življenja: „Jaz sem se odločil, da nisem ubil, in nisem!“ V eni zgodbi je povedal, kakšno dušo je imel vse življenje. Zgodba ga je navdušila, junaka romana Ludvika Voduška pa si je znova izmislil, podobno kot pri prvem, ga tudi prestavil v novo okolje. Spoznamo ga v blatu strelskih jarkov vzhodne fronte, kjer v zaključnih bitkah prihaja do nenavadnih srečanj in vojaških situacij, skozi katere ohranja nevarno skrivnost: že doma se je namreč zaobljubil, da ne bo nikogar ubil.
Nedolžni, a zaradi molka težko ožigosani
Preberite več v Štajerskem Tedniku
.jpg)
