Osebni arhiv

»Enostavno si moraš upati, imeti samozavest, kajti če se sami ne bomo cenili, kdo nas bo?« je dejal Kavkler in iz rokava stresel še eno misel: »Kdor je doma čakal na vreme, nikoli ni šel od doma.«

Izbor sorte, ki ni tipična za haloško okolje, je bil kot marsikaj na Aleksandrovi poti plod naključja. »Pri Črnogetih po domače oziroma pri Ludviku Plavčaku sem bil v kleti, kjer je imel med drugim tudi muškat otonel. Ko ga je nalil v kozarec, je dišala cela klet. Takrat sem si rekel, da če bom kdaj sadil trs, bom tega.«

In leta 2004 je začel saditi. »Okoliški vinogradniki so se čudili, se smejali, to je bilo namreč v obdobju, ko so številni krčili vinograde, jih opuščali. Vendar je že stari oče rekel, ko drugi sečejo ven, ti sadi,« je dejal Kavkler, sedeč za leseno mizo v spokojnosti haloškega gozda in ogledujoč si vinograd v neposredni bližini.

Pred 20 leti je namreč očistil hribček le lučaj stran od Kavklerjeve kleti – zgradbe, katere temelji segajo v daljno leto 1700 in so povezani s plemiško družino Attems – ter zasadil prve trte. Ne gre za hektarje ali tisoče trsov, temveč za približno 1.500 trt. Malo v očeh vinogradnikov, pa vendar je Kavkler primer, kako se da tudi manjši vinograd oz. pridelek krepko oplemenititi.

Čar vina (in žensk) je, da nobeno ni enako

Leta 2017 je steklenice prvič preobrazil v penino. »Gre za dodano vrednost. Penine so prestiž. Ob tem pa penine, ki bi temeljile prav na muškatu otonelu, niso ravno običajne,« je pojasnil svojo odločitev. Penine izdeluje po klasični metodi, kar pomeni, da zorijo in se oblikujejo v steklenici. 

»Osnova je kakovostno vino, če je letnik slab, boljše, da ga ne daš na trg. Ob stekleničenju vinu dodam kvasovke in sladkor, kar povzroči fermentacijo, nato pustim, da steklenice dve ali tri leta odležijo, nato sledi degoržiranje,« je postopek v nekaj besedah povzel Kavkler. Okusov ne dodaja.

»Cilj je, da je vino naravno, da se ga čim manj spreminja. Je pa čar tega načina vinarstva, da so letine različne in da letnik letniku ni enak. To je enako kot pri ženskah, vsaka ima nekaj posebnega v sebi,« v svojem slogu doda in pomežikne. Rokovati z vinom sta ga priučila oče Karl in stari oče Janko, ki sta, kot pravi Sandi, imela občutek za vino.

Več v Štajerskem tedniku