Dom upokojencev Ptuj

Z njo pa so se veselili tudi prijatelji iz enote Juršinci Doma upokojencev Ptuj, ki je njen dom zadnja štiri leta. »Soba mi je všeč, tu se dobro počutim,« nam je zaupala ob obisku.

Pred upokojitvijo je bila dolga leta zaposlena kot blagajničarka na železniški postaji v Celju. »Dokler se nam ni pridružila, je v Celju živela sama. Zgodaj je hodila spat in zgodaj vstajala. Sama je skrbela zase, celo s kolesom se je še vozila naokoli,« pravijo v domu.

Pa tudi danes menda Gajškova, ki skrbi, da je vedno lepo urejena, še prav urno stopi, ob praznovanju rojstnega dne pa se je tudi zavrtela ob glasbi.

Življenje, pravi sicer dobrovoljna stoletnica, pa pred ljudi postavi tudi težke preizkušnje, a jih mora človek prebroditi ter se veseliti, ko so mimo: »Vedno se na koncu vse nekako reši.« Težkih preizkušenj ji tudi na njeni dolgi življenjski poti vsekakor ni manjkalo. Med drugo svetovno vojno se je namreč pridružila partizanom.

»Ves čas smo mislili na hrano, imeli pa je nismo. Vedno je je bilo premalo, nikoli nismo bili siti, pa tako mladi smo bili. Tudi spali smo bolj malo,« se večkrat spominja težkih časov med vojno.

Na svetu je lepo, le vojne ni treba, še dodaja, zato se ni čuditi, da na vprašanje, česa se je v življenju najbolj veselila, odgovarja, da svobode. »Ne da se povedati, kako smo bili veseli. Tega, da se lahko znova svobodno gibljemo.«