ČG

Najprej so se podružili v domu, nato pa praznovali še v gostilni Rozika. »Lepo so se imeli moji domači, jaz pa z njimi,« se je nasmejala stoletnica.

Da je za njo sto let življenja, kar ne more verjeti. »Nimam občutka, da sem stara sto let, tako hitro se je zavrtelo življenje. Bili so lepi dnevi, pa tudi slabi. Tako je v življenju,« je skomignila med pogovorom, ki smo ga opravili v njeni sobi v domu upokojencev.

Ljudmila, kot deklico so jo klicali Milica, ko je odrasla, pa Milka, se kar dobro spominja časov svojega otroštva in mladosti. Rojena je bila v stari Jugoslaviji, v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno. V mestih in na podeželju je vladalo pomanjkanje, mama marsikdaj ni imela česa dati v lonec, čeprav je cele dneve delala pri kmetu. Stanovali so v njegovi hiši in delo na kmetiji je bilo tako rekoč plačevanje stanarine. Ljudmilin oče je delal kot zidar. V družini so bili štirje otroci, tri dekleta in fant. Ta je, star komaj 18 let, padel v drugi svetovni vojni. Izguba sina in brata je družino zelo prizadela. Ljudmila še danes pogosto govori o njem. »Če bi vam povedala čisto vse, kako je bilo, bi dejali, da ni mogoče, da smo preživeli,« je povedala stoletnica, ki je bila rojena v Mestnem Vrhu, odraščala pa je v Krčevini pri Ptuju. Iz otroštva je ohranila kar nekaj spominov, med drugim, kako so otroci iz studenca, ki je bil v grabi, nosili vodo, po dve vedri naenkrat na leseni 'štangi' čez ramena. »Za pranje, za napajanje živine … En dan smo nosili vodo, drugi dan se je pralo.«

Sina Mirka rodila med vojno

Več v Štajerskem tedniku