Pokanje s karbidom – za ene tradicija, za druge motenje miru
Pokanje s karbidom ob velikonočnih praznikih je tradicija, ki ni od včeraj in ne prihaja od drugod, temveč je stara že desetletja, po mnenju nekaterih celo stoletje.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za številne pa postaja vse bolj moteča, podobno kot še marsikaj drugega, zato so imeli policisti v minulih dneh največ dela prav s prijavami zaradi motenja miru.
Register nesnovne dediščine navaja, da je streljanje oziroma pokanje z možnarji tradicionalna oblika praznovanja velike noči, prvega maja in nekaterih lokalnih praznikov ter slovesnosti. Običaj naj bi bil star že tri stoletja in izhaja iz ljudskega prepričanja, da hrup odganja zle sile. Že med svetovnima vojnama pa se je uveljavilo tudi pokanje z manj nevarnim in bolj dostopnim karbidom, pri katerem so uporabljali pripomočke, kot so konzerve, kangle za mleko, sodi in druge kovinske posode. Ponekod to počnejo še danes.
"Že ko smo bili otroci, smo pokali s karbidom. Največji izziv je bilo najti primerno posodo, tako smo skrbno shranjevali posodice od barv ali izrabljene kangle za mleko," se spominja otroških dni pred več kot 60 leti takrat še s Cvena, danes iz Slap, Metka Pislak. O vse pogostejšem pritoževanju nad hrupom pa pravi: "Pokanje je naša tradicija, ponazarja razpok skal ob vstajenju Jezusa. Na žalost pa dandanes ljudi vse moti, od košnje trave, pasjega laježa do igranja klavirja."
Tradicija, ki je moteča za okolico
Povedanemu pritrjuje tudi Jani Fišer, ki je skupaj z Janijem Pislakom in še nekaterimi drugimi pred več kot 30 leti, takrat še kot mladenič, začel pokati s karbidom na veliko noč.
»Začeli smo na Ptujski Gori 'iz inata', ker smo želeli dati kontra, nato pa je to postalo tudi naša tradicija in priložnost za druženje – podobno kot postavljanje prvomajskega drevesa."
Sprva so pokali s karbidom na Ptujski Gori, pa na Janškem Vrhu, sedaj se že vsaj desetletje tradicionalno srečujejo na križišču cest v Slapah, kjer se ustavijo številni znanci, 'kameradi' iz mladosti, pa tudi radovedneži. "Nekoč smo pokali dva, tri dni. Zadnja leta pa smo, tudi zaradi pritiska okolice, pokanje omejili na nedeljo. Žalostno pa je, da ponekod niti lokalno okolje ne podpira tradicij ob praznikih ter da pozabljamo na svoje običaje, medtem ko odprtih rok sprejemamo tuje."
Več v 14. številki Štajerskega tednika
Pomagajte oblikovati Štajerski tednik!
Izpolnite kratko anketo in pomagajte izboljšati lokalne zgodbe.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
