ČG

»Da sva brata in hkrati sodelavca, nama je super. Ne bova rekla, da se nikoli nisva sprla. Seveda sva se, ampak naju je to naredilo močnejša. Najbrž si občasno greva tudi na živce, vendar je najino delo tako pestro, da tega niti ne zaznava,« pravita 42-letna športna pedagoga, ki veliko časa preživita z otroki, ki so njuna ciljna skupina. Izvajata sicer tudi programe za starostnike in ljudi, ki so hendikepirani. Sta pedagoga, animatorja, igralca, cirkusanta, športnika. Enkrat klovna, drugič zajčka, tretjič čisto prava trenerja v športnem klubu. Na fakulteti za šport, smer trener plavanja, sta bila 17 let strokovna športna sodelavca. »Na športnem centru fakultete za šport smo izvajali 39 različnih smeri za študente, starostnike, družine in otroke. Ugotovila sva, da se naslednjih 17 let v tem več ne vidiva. Delovno izgoriš, nisi več tako inovativen, se morda preveč ugnezdiš, ne daješ toliko od sebe, kot bi lahko.«

Otroci premalo vztrajni in potrpežljivi

Z nastopanjem se ukvarjata več kot 20 let. »Vsako leto je bolj pestro in zanimivo, navade otrok se spreminjajo. Absolutno sva zagovornika tega, da je temu treba slediti in se izobraževati. Mi recimo otroke veliko opazujemo in na podlagi tega prilagajamo programe. Nismo kot noji, da bi glavo tiščali v pesek in se delali, da se svet okoli nas ne spreminja. Seveda se! Pri otrocih se je recimo spremenilo to, da niso več sramežljivi. Nastopajo od vrtca naprej in z nastopanjem nimajo prav nobenih težav. Dejansko si ga želijo. Opažava pa, da jim manjka potrpežljivosti. Prehitro odnehajo, če jim kaj ne gre od rok. Bistvo ustvarjalnih delavnic ni v tem, da pridejo ter čim hitreje in čim lepše s pomočjo staršev oziroma spremljevalcev naredijo izdelek. Pomen naših srečanj je v tem, da se krepijo motorične in druge spretnosti otrok, ne pa da bi bili z izdelki ali vajami čim hitreje gotovi. Otrok nikoli ne primerjamo, iz njih poskusimo iztisniti tisto, kar zmorejo najboljše ali pa da se poskusijo potruditi pri tistem, česar ne obvladajo. Tekmovanje, kdo bo prvi in najboljši, odpade. Vsi smo najboljši, prvo mesto ne pomeni nič. Ne strinjava se, da pri otrocih pešata moč in motorika.

Svet je šel naprej, danes pač plezajo po igralih in ne več po drevesih. In to jim gre odlično. Da ne govoriva, kaj vse znajo na trampolinu. Včasih so malo skakali sem in tja, danes delajo salte. Ali pa kakšne trike izvajajo s kolesi in skiroji na pumptracku. Res je super, da imamo vse to v mestu.«

»Potrebujeva pestrost, da se vsak dan nekaj dogaja«

V pogovoru z Gašperjem in Miho človek dobi občutek, da sta rojena za delo, ki ga opravljata. Pedagoga od glave do pet, z dušo in srcem, strokovna, zanesljiva, resna, odgovorna, razgledana, dinamična in sproščena. Seveda tudi zelo komunikativna in zabavna. Poskusila sta delati v pisarni, a to ni bilo zanju. »Rada spoznavava kraje in ljudi, potrebujeva pestrost, da se vsak dan dogaja nekaj drugega. Trenutno največ znanja usmerjava v razvoj otroške motorike in rekreacijo starostnikov. Cilj je čim več ljudi, ali so to otroci, odrasli ali starostniki, spraviti v pogon. Kakršenkoli, bodisi je to reševanje križank bosidi ukvarjanje s športom, kulturo ali s čim drugim.«

Ptujski otroci so prave face

Več v Štajerskem tedniku