Položnica pride na vsak naslov, optika pač ne
Cesta oz. dostopnost do prebivališča je ena osrednjih dejavnikov, ki je vplivala in še vpliva na poseljenost nekega območja. Toda ob t. i. digitalni preobrazbi družbe se potrebi po cestni infrastrukturi ob bok postavlja tudi internetno oz. optično omrežje. A medtem ko so ceste praviloma zgrajene do vseh domov, je optična cesta v Halozah šele v povojih, pa že zdaj je znano, da ne bo prišla do vsakogar, čeprav, kot rad ponovi župan Žetal Anton Butolen, vsi državljani plačujejo davke in obveznosti do države, ne le nekateri. Ob tem pa bode v oči, da so nekateri do optičnega priključka prišli brezplačno, spet drugi so morali seči globoko v žep.
Dostop do spleta, kjerkoli in kadarkoli, je s selitvijo storitev (od upravnih do zdravstvenih) na internetna omrežja postal nuja. Vendar pa omrežna infrastruktura ne sledi potrebam, še posebej ne na podeželju, kjer tržnega interesa podjetij po gradnji optičnih omrežij ni. Pred slabim desetletjem so tako uradniki na ministrstvu za javno upravo pripravili seznam t. i. belih lis, kjer bi država sofinancirala gradnjo optičnega omrežja. Seznam ob vsakem novem razpisu buri duhove, saj občani – državljani ne morejo in zmorejo razumeti, kako je neki naslov označen kot bela lisa, sosednji naslov pa ne, čeprav hiši loči le cesta. Obenem pa ta razdelitev lahko pomeni, da je sosed na t. i. beli lisi upravičen do izgradnje optičnega omrežja (s pomočjo države), drugi pa ne, ker naj bi bil njegov naslov tržno zanimiv podjetjem (čeprav to le v teoriji uradnikov).
Povrnitev stroškov le pobožna želja
Preberite več v Štajerskem Tedniku
