Mitja Gobec: Česa vsega mesto nima, pa bi moralo imeti …
Dimitrij Radovan (Mitja) Gobec je glasbeni pedagog, zborovodja, urednik, publicist in skladatelj. Temo pogovora ob prejemu velike oljenke MO Ptuj za njegov izjemni prispevek na področju glasbe in zborovskega petja je od svojih dosežkov usmeril na druga področja. Zdi se mu namreč pomembno, da opozori in spomni na nekatere prakse, ravnanja in dogajanja, ki najstarejšemu mestu zagotovo niso v ponos. Prepričan je, da bi jih morali prednostno reševati.
„Veliko je vprašanj, ki me na Ptuju vznemirjajo, nanje ne najdem odgovora oz. rešitve, četudi sem že večkrat poskusil. Trenutno si želim kakovostne rešitve za več kot deset svojih vprašanj, ki so v bistvu veliki problemi našega mesta, za katere sem prepričan, da si jih ob meni zastavljajo tudi mnogi Ptujčani,“ je začel pogovor.
Več vprašanj je v zvezi s ptujskim gradom in njegovo (ne)dostopnostjo. Dostop na gornje grajsko dvorišče je za starejše, bolne in dame z visokimi petami skoraj neuporaben. Zakaj ne naredijo mačjih očes tako, kot so jih pred Muzikafejem, sprašuje sogovornik. Manjkajo držala za roke, ni zunanjega dvigala ali vlečnice, ki bi omogočila številnim obiskovalcem dostop do ogleda dragocenih umetnin in pohištva, glasbenih instrumentov in drugega, kar hrani ptujski grad. Prav tako na gradu ni notranjega dvigala v drugo nadstropje, niti kavarnice, kar imajo drugi slovenski gradovi, Brežice, Rajhenburg, ljubljanski grad ... Kako naj dostopajo v tretje nadstropje Galerije mesta Ptuj invalidi in starejši, če ni dvigala? Koliko let je že od njenega odprtja, dvigala pa še vedno ni. Mitja Gobec odgovorne sprašuje, zakaj so klančine za pešce s pločnika na cestišče v Prešernovi ulici iz brušenega marmorja in pod kotom 45 stopinj, kar je zlasti pozimi za pešce zelo nevarno.
Ptuj več nima tržnice, ampak ploščad za zabave
Smo mar preteklost preveč zanemarili
Na pešmostu bi postavili kip cesarja Trajana
Nekaj misli o oljenkah
Preberite več v Štajerskem Tedniku
