Rokometašice ŽRK Ptuj so tudi na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij za obstanek v 1. A državni ligi proti Olimpiji suvereno opravile svoje delo in dokončno potrdile igranje v prvoligaški druščini tudi v naslednji sezoni.

Nuška Gajšek, županja MO Ptuj, je sprejela sedaj že nekdanje devetošolce ptujskih osnovnih šol, ki so vseh devet let šolanja dosegali odličen uspeh, hkrati pa so bili uspešni na različnih tekmovanjih ter bili s svojim delom in pozitivnim odnosom zgled drugim učencem šole. Gre za tradicionalni dogodek, ki so ga poimenovali Dan mlade ustvarjalnosti.

Kako se spominjate tistih časov izpred tridesetih let. Bili ste še mlad politik, kot predsednik IS SO Ptuj pa ste imeli veliko odgovornost za to, da je lahko življenje in delo tudi v tem izjemno pomembnem obdobju nastajanja samostojne države potekalo kolikor toliko normalno, četudi je bilo stanje precej naelektreno?

Boris Fras, ki je bil ranjen 24. maja leta 1991 pri izvajanju službene naloge odklopa elektrike v transformatorski postaji pri nekdanji ptujski vojašnici, o dogodkih pred 30 leti nerad govori, čeravno gre za dogodke, ki naj ne bi bili nikoli pozabljeni. Na Ptuju je padel prvi strel v nastajanju samostojne države Slovenije, žal pa tudi po 30 letih ostaja v večini prezrt. Spominska plošča na transformatorski postaji pa bo v tem okolju večno spominjala na ta dogodek.

Dino Kolarič je bil v letu osamosvojitvene vojne star 20 let, rojen je leta 1991. V vseh dosedanjih prispevkih o njegovem junaškem dejanju, ko je pomagal ranjenemu električarju Borisu Frasu, na katerega je streljal specialec izza ograje ptujske vojašnice, se omenja dva mladoletna otroka, ki naj bi mu pomagala. Dino pove, da je bil takrat z njim v hiši Dušan Lubaj, nekaj let starejši od njega.

»Rojstvo naše nove samostojne Slovenije je bil neprecenljiv dogodek že od prvih večstrankarskih volitev naprej. Naša pričakovanja so bila velika in s polno evforije smo spremljali takratne dogodke. Ponos je bil neizmeren, pričakovanja pa izredno velika. Prepričani smo bili, da so naše meje zelo visoko in smo jih, kot priden in deloven narod, sposobni doseči. Nekako čutili smo, da si zaslužimo nekaj več, primerljivo z drugimi razvitejšimi državami. Seveda pa se je nekje v ozadju pojavljala možnost, da do samostojnosti ne bomo prišli na enostaven način. Na vojno pa smo pomišljali samo kot skrajno možnost, čeprav smo se pripadniki TO že v jeseni leta 1990 in vse do osamosvojitve na to pripravljali,« je Vlado Žgeč, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Ptuj, izpostavil na začetku pogovora o dogodkih pred 30 leti in več.

Zgodba Radeta Djekića je zgodba nekdanjega oficirja JLA, ki je prestopil v teritorialno obrambo. To so bili prelomni trenutki v njegovem življenju, ko se je odločil za to, da ostane v Sloveniji, za družino, prijatelje, slovenski narod. V pogovoru za Tednik leta 1993 je povedal, da dogodke iz leta 1991 vedno znova podoživlja, saj nekdanji sodelavci ne pozabljajo, in če le morejo, poskušajo s provokacijami. Kako pa je danes, živi bolj mirno, je vse to, kar se je dogajalo takrat bolj ali manj oddaljen spomin?