Arhiv Štajerskega Tednika

Slovenija je bila še konec druge svetovne vojne bogata z domačimi, avtohtonimi živalskimi pasmami, a so jih kmalu zatem začele izpodrivati donosnejše tuje sorte, čeprav niso bile tako prilagojene na lokalno okolje. Veliko je zamujenega, vseh preteklih napak se ne da popraviti, saj so mnoge pasme že zdavnaj izginile, strokovnjaki pa se zadnja leta trudijo ohraniti tistih nekaj domačih sort, ki so se kljub »nepriljubljenosti« po slovensko trmasto ohranile. Tako imamo danes v Sloveniji trinajst avtohtonih pasem domačih živali, katerih ohranjanje je nacionalnega pomena. Na seznamu so se tako znašle jezersko-solčavska ovca, belokranjska pramenka, bovška ovca, istrska pramenka, drežniška koza, krškopoljski prašič, kranjska čebela, posavski konj, lipicanski konj, slovenski hladnokrvni konj, štajerska kokoš in cikasto govedo. Večina sodi med ogrožene in ranljive pasme. Pri tem pa je treba omeniti še psa kraškega ovčarja oziroma kraševca, katerega populacija pa glede na merila ogroženosti spada že v kritično stopnjo ogroženosti. Za severovzhodno Slovenijo so značilne predvsem štajerska kokoš, slovenski hladnokrvni konj in splošno razširjena krajnska čebela.

Izumrlo več kot tisoč domačih pasem

Preberite več v Štajerskem Tedniku