MP

Vrtičkarjem pa povzroča neskončno težav posebna stenica, smrdljivec oz. zelena smrdljiva stenica. Zato bi rada nekaj več besed napisala o stenici, ki je pri nas že nekaj let, a se še nikoli ni tako razmnožila in delala take škode kakor letos. To je zelena smrdljivka z znanstvenim imenom Nezara Viridula.

Zelena smrdljivka

Menijo, da je njen izvor Etiopija, a od tam se je hitro razširila predvsem v tople dele Evrope in sveta. Že nekaj let jo opažam tudi pri nas in nanjo opozarjam tudi strokovnjake, a ti se raje ukvarjajo z marmorirano stenico. Ja, tudi slednja povzroča skrb, posebej v sadovnjakih je verjetno na prvem mestu. Vrtnine pa letos resno ogroža manjša sorodnica z več obrazi. V rastlinjakih jo lahko pričakujete vedno bolj pogosto in vsako leto, na prostem pa najbolj v vročih delih poletja. To pa letos vsekakor je.

Sodi med stenice, ki ji pri nas tako radi rečemo smrdljivci.

En škodljivec z več obrazi

Mnogi menijo, da gre za več različnih škodljivcev, saj se od izleganja iz sivih, bleščečih jajčec do odrasle žuželke zelo spreminja.

Kot rečeno, jajčeca zalegajo samice celo poletje, a samo v toplih oziroma vročih dnevih. Jajčeca so dokaj velika, nekje do 1 mm imajo, so sodčasta, bledo rumene barve. Najdemo jih na vseh rastlinskih delih, najraje pa na spodnji strani listov rastlin v rastlinjakih. Zelo rade jih zalegajo tudi na deteljo, lucerno in druge plevele ob rastlinjaku.

Iz jajčec se v nekaj dneh izležejo nimfe, to so neleteči osebki, ki so najprej temno rjavi, skoraj črni in zelo majhni. A hitro zrastejo, se levijo in spreminjajo. Nekaj dni jih najdemo v skupinah na listih in takrat je idealen čas za njihovo zatiranje. A jih radi in pogosto spregledamo. Po dnevu ali dveh se razpršijo po rastlini, ne letijo, a jih prenašamo sami, veter ali voda. Postajajo črne barve z vidnimi belimi pikami in ob robu telesa pa nekaj oranžno-rdečimi lisami.

Levijo se petkrat in ves čas nimajo kril. Ob vsaki letvi se črna barva spreminja v zeleno, še vedno vidimo bele pike in rdeče lise ob robu žuželke. Po zadnji levitvi je odrasla stenica povsem zelena in lahko leti. Torej od majhnih, skoraj črnih bunkic na kupu preko pisano črno-zelenih nekoliko večjih nimf do povsem zelene odrasle stenice. Ta se proti jeseni obarva bronasto in prezimi na številnih rastlinah, plevelih, pod različnimi delci organskih ostankov na vrtu in v rastlinjaku.

Škodo s sesanjem povzročajo vse faze razvoja škodljivca. Največ škode je na paradižnikih v rastlinjakih, kjer lahko objedajo vrhove in se zaradi tega povesijo, pa sploh ne opazimo. Prav tako pa je škoda opazna na plodovih, kjer opazimo večje, rumenkaste lise, kot bi nekdo nekako popraskal lupinico. Na prostem imajo najraje metuljnice in stročnice, kot sta fižol in soja, tam jih je letos res neverjetno veliko. Stroki so zaradi njihovega sesanja pegasti, pisani in kasneje rjavi.

Zatiranje

Eden izmed nasvetov za naravi prijazno zatiranje pri nas nikakor ne prodre med vrtičkarje in tudi tržne pridelovalce vrtnin. To je, da okoli rastlinjaka posejemo metuljnice, ki jih pustimo cveteti. Lahko je to nizek fižol, lahko pa tudi detelje. A fižol imajo raje. Tam jih ali zatiramo in ne uporabimo pridelka, lahko pa metuljnice (detelje) samo mulčimo po cvetenju in že s tem naredimo veliko škode na populaciji.

Že prej sem omenila, da doma narejeni pripravki niso dovolj učinkoviti, žal soda sploh ne deluje. Samo na čisto mlade stadije delujejo pripravki iz vratiča, rabarbare, najbolje v kombinaciji s pelinom. Na odrasle in tudi srednje faze pa ne delujejo.

S pripravki je treba škropiti zgodaj zjutraj, posebej če je nekoliko hladneje. S škropilnico je treba priti na spodnje strani listov. Ponavljamo večkrat, dokler jih še opazimo. Ker ti domači pripravki nimajo karence, si to lahko privoščimo.

Trenutno še vedno velja, da je pripravke bolje kupiti. Ti kupljeni so stabilizirani, točno poznamo odmerke, kljub temu pa je tudi z njimi treba delati previdno.

Več v Štajerskem tedniku