Arhiv Štajerskega Tednika

»Že od malega sem bila na morju neizmerno rada v vodi, pa naj je bilo sončno ali oblačno, strah me je bilo le visokih valov. Ob vsakem višjem valu sem odšla iz vode, pa takoj znova nazaj,« je svojo začetno navdušenje nad plavanjem opisala Sara, ki se je pred dokončno odločitvijo za ta šport ukvarjala še z nogometom in plesom. »Za nogomet me je navdušil brat, ki že od tretjega leta dalje sanja samo o nogometu. Hip-hop pa sem plesala kar šest let, ples pa naj bi bil po navedbah strokovnjakov zelo dober trening za plavalce – tako sem se že takrat pripravljala za plavanje (smeh),« doda.

»Zaključni razred sem si predstavljala drugače«

Kako si se znašla v karanteni, oddaljena od šole?

S. Lampret: »Zaključni razred sem si predstavljala drugače, kot se je sedaj razvilo in smo morali biti tri mesece doma. Sošolci se zelo dobro razumemo med sabo, zato bi skupaj zagotovo zelo uživali. Veselim se že snidenja z njimi. Sicer imam izmed predmetov najraje angleščino, kjer imamo odlično profesorico, tudi zgodovina in geografija sta mi blizu. So pa vsi učitelji pripravljeni pomagati, zaradi mojega statusa športnika lahko računam tudi na kakšno dodatno razlago, če sem odsotna zaradi tekmovanj.«

Si že izbrala srednjo šolo?

S. Lampret: »Ja, grem na 1. gimnazijo Maribor, kjer sem se na informativnih dnevih najboljše počutila. Morda je to povezano tudi s tem, da je znana kot bolj družboslovna gimnazija. Bom v e-oddelku, kjer so zbrani športniki in kulturniki, tako da upam na uspešno usklajevanje šole in plavanja.«

»Lora je bila moja prva vzornica«

Treniraš v PK Terme Ptuj. Kakšni so bili tvoji začetki?

S. Lampret: »Nekaj vasi stran je doma Lora Grobelšek in prav ona ima zasluge za to, da sem se vpisala v PK Terme Ptuj – bila je moja vzornica. Na prvih pripravah sem želela biti vedno z njo, tudi kasneje sva se največ družili. Sama sem bila vedno najmlajša v skupini, pa se nisem nikoli počutila zapostavljena. Že prvi trener – Miha Širec – je takoj prepoznal talent v meni in je delal tudi individualne treninge z mano. Kasneje sta je trenirala še Jure Rozman in v zadnjih letih Igor Sternad. Lahko rečem, da sem se v klubu takoj 'našla', vsi trenerji nas podpirajo in imajo posluh za mlade – dobiš občutek pripadnosti in zaupanja. Pomembno je, da nas trenerji vzpodbujajo, ko nam je najtežje. Z njimi preživimo kar veliko časa, tako kot tudi s sotekmovalci, zato smo kot velika družina.«

Pa tekmovanja?

Preberite več v Štajerskem Tedniku