Arhiv Štajerskega Tednika

Petrina bronasta medalja v šprintu na olimpijskih igrah v Vancouvru je več kot zlata. Je trdno prigarana, rezultat železne volje, neizmerne energije in močne želje. Do medalje je pritekla z zlomljenimi rebri in pnevmotoraksom. Manager klub je tudi tokrat z izbiro gostje več kot zadel. Majdičeva je skoraj tri ure zelo slikovito in atraktivno govorila o izkušnjah, ki so jo spremljale na športni poti, ter hkrati vse to primerjala z njenim današnjim delom v poslovnem svetu. Petrina pot do olimpijske medalje je bila več kot trnova. Številne ure treninga, odrekanje, iskanje sponzorjev, majhna ekipa iz majhne države, ostra konkurenca nordijskih velesil, vzponi in padci … Vse preizkušnje, s katerimi se je srečala kot športnica, so jo brusile. Ker je z nogami trdno na tleh, inteligentna, razgledana, vztrajna in borbena, predvsem pa tudi srčna in pozitivna, je znala vsako neprijetno izkušnjo izkoristiti ter nanjo gledati s pozitivne strani. Je izjemna motivatorka. Spretna in prepričljiva sogovornica; tudi po zaslugi tega, da govori iz osebnih izkušenj. „Bila sem stara 18 let, ko se podpisala prvo pogodbo. Sponzorje smo iskali sami, trenerja in člane ekipe prav tako,“ se spominja časov svoje športne kariere. Njena konkurenca je bila neizprosna. Največji kralji teka na smučeh so Norvežani. Tam je nordijsko smučanje nacionalni šport. Pravi, da je bilo zato najslajše premagati prav Norvežanke.

Preberite več v Štajerskem Tedniku