Mirko Vindiš, častni občan Vidma: »Vedno se najde prostor za častne nazive«
Športnik, atlet, olimpijec in z letošnjim letom tudi častni občan občine Videm Mirko Vindiš s tekom živi že od otroških let. Spusti in vzponi v domačih Halozah, ko je dnevno prehodil ali pretekel pet kilometrov do šole in nazaj, so bili prvi treningi.
Športno kariero je sicer začel leta 1980, pri 17 letih, ko je nastopil kot član ptujske občinske reprezentance na krosu časnika Delo v Radovljici. Čez dve leti je postal član takratne jugoslovanske reprezentance in nastopil na balkanskih igrah v Atenah, čez tri leta še na balkanskem atletskem prvenstvu v Bolgariji, kjer je dosegel svoj prvi veliki uspeh s tretjim mestom na maratonu. Konec osemdesetih in v prvi polovici devetdesetih let je bil najboljši maratonec v Jugoslaviji in Sloveniji. Dvakrat se je udeležil olimpijskih iger, in sicer leta 1988 v Seulu (25. mesto) in v Barceloni leta 1992 (40. mesto). Vrhunec njegove kariere je 14. mesto na maratonu na svetovnem prvenstvu v Rimu leta 1987. V istem letu je na najbolj prestižnem maratonu v New Yorku, kjer je zabeležil svoj najboljši čas in bivši državni rekord (2:13,39), osvojil 8. mesto. Leta 1988 je zmagal na dunajskem maratonu, zmagal je tudi na številnih domačih tekih in maratonih.
Petkrat je bil državni prvak Republike Slovenije v velikem maratonu in dvakrat v malem, pred tem pa tudi večkrat državni prvak v nekdanji skupni državi. V letu 2001 je dosegel enega svojih največjih uspehov, ko je na evropskem prvenstvu na Nizozemskem na teku na 100 km dosegel 3. mesto. Leta 2003 je nehal trenirati in začel teči le za rekreacijo. Le dve leti kasneje se je vrnil na mednarodno prizorišče, ko se je udeležil olimpijskih iger za veterane v Edmontonu (Kanada), kjer je osvojil tri zlate kolajne v tekaških disciplinah na stezi in na cesti.
Kljub številnim lovorikam Vindiš zagotavlja, da se bo našlo mesto tudi za naziv častnega občana. »Vedno se najde prostor za tako častne nazive. Počaščen sem, da nekdo zna ceniti moje minulo delo.« S športom je veliko pridobil, veliko let pa s treningi in tekmami izgubil. A šport je zaradi vseh dobrih lastnosti vreden svojega časa. Nekdanji vrhunski atlet, ki pravi, da ni najtežje teči daleč, temveč hitro, že vrsto leto poučuje na OŠ Podlehnik. »Mladim želim privzgojiti željo po gibanju, kajti pomembno je, da se začnejo s športom ukvarjati oz. da vzljubijo gibanje čim prej.« Tudi sicer je še vedno aktiven: »Še vedno igram nogomet za veterane ŠD Podlehnik in tečem, a le še iz veselja.«
