Arhiv Štajerskega Tednika

Sam sem dvoboj spremljal v boksarski družbi v baru Ring, kjer je bil prisoten tudi legendarni Ivan Pučko starejši. V zraku je bila od samega začetka dvoboja takšna pozitivna napetost, da si jo lahko čutil tudi v trebuhu … Ko je Ivan v 1. rundi opazil tisti prvi silovit Dejanov direkt in nato še kroše, ki je že zanihal Južnoafričana, je samo mirno rekel: »Dejan bo ta dvoboj zmagal!« Čeprav smo vsi prisotni želeli verjeti tej izjavi, smo še nekaj časa brzdali naše navdušenje, zato pa toliko bolj izbruhnili ob koncu 2. runde, ko se je Hlatshway prvič znašel na tleh. Vrnitve zanj ni bilo več, Dejan je v 3. rundi delo dokončal – z odliko!

Deset let kasneje smo se z Dejanom dotaknili tistih dogodkov, ki so v očeh Slovencev popolnoma spremenili dotedanji pogled na boks.

11. 12. 2009 je datum, ki te je v pozitivnem smislu zaznamoval za celotno življenje. Na kaj te spominja?

D. Zavec: »Za vedno nepozaben datum, zaradi tega tudi midva danes sediva tukaj. To je datum, ko je moje življenje dobilo popolnoma nov ritem in ga usmeril v povsem nove tirnice. Tista zmaga v Južni Afriki me postavila na zemljevid boksa in slovenskega športa nasploh! Boks je bil dotlej le eden izmed obrobnih športov, s tisto zmago se mu je močno dvignil 'rating'.

Meni osebno je tista zmaga ogromno pomenila, takšno sem si vedno želel, trdo sem garal za to, a nikakor si nisem mislil, da bom do nje prišel na tak način.«

Zelo zanimivo je dejstvo, da si do te priložnosti prišel le leto dni po porazu s Poljakom Rafalom Jackiewiczem v Katowicah.

D. Zavec: »Lahko na to gledamo pravljično ali tudi kako drugače, a resnično je vprašanje, ali bi brez tega poraza dobil priložnost za dvoboj za naslov svetovnega prvaka. V taboru prvakov za izzivalca pri obrambi naslovov ne iščejo 'nepremagljivih' borcev, ker je to zanje preveliko tveganje za izgubo pasu. Lahko to storijo, a to velja le za zelo samozavestne in vase prepričane borce. Tisti poraz je ob mojem imenu naredil pomemben zaznamek – 'premagljiv'. Poleg tega je bilo za izbiro pomembno tudi to, da sem prihajal iz Slovenije – le kako bi lahko od tod prišel dober boksar?!? Menedžer Hlatshwaya je bil namreč Srb Branko Milenković, ki me je tudi osebno poklical in preveril, kako in kaj. Tu sem bil malo 'poreden' oz. sem prvič v življenju odreagiral taktično – in to se mi je obrestovalo! Spraševal me je namreč, kje in kako treniram, moj odgovor pa je bil nekako v tem stilu: 'Treniram doma, le tu in tam grem v Nemčijo. Če pogledate mojo listo dvobojev, boste tudi videli, da vame ne vlagajo preveč, da sem imel bolj slabe dvoboje. Prosil bi vas za en dan razmisleka, da opravim trening in preverim, če sem sploh pripravljen za dvoboj …' Sam sem pri sebi vedel, da sem napet kot puška, saj so mi odpadli nekateri načrtovani dvoboji. Moj odgovor ga je zadovoljil, začutil je nekakšno prevlado in tako mi je ponudil dvoboj.«

Za zmago je bil potreben predčasen konec

Za pripravo ste imeli malo časa, le kak mesec, nato je z ekipo, v kateri sta bila Dirk Dzemski in Tomi Jagarinec, sledila pot v Johannesburg. Kakšni so bili dnevi pred dvobojem?

Preberite več v Štajerskem Tedniku