Miša Pušenjak

Potrebno je opazovanje in sodelovanje z naravo. Na to pa so nekateri malo pozabili.

Vrtičkarji bodo hitro začeli na družbenih omrežjih kazati, kaj vse že imajo posejano. Naj vas torej na prvem mestu opomnim, da za dobro, kvalitetno sadiko paradižnika potrebujemo osem tednov, paprike in jajčevca 10 tednov, kumare zrastejo v lepo sadiko, ki ni prevelika, celo v štirih tednih, bučke in lubenice pa v šestih tednih. To nam torej pove, da začnemo s setvijo paprike in jajčevca za pridelavo na prostem šele konec januarja ali celo v začetku marca, paradižnik zagotovo šele v začetku ali celo sredini marca, kumare in bučke pa nekje v začetku aprila. Za sajenje v rastlinjaku smo lahko dva tedna zgodnejši, več pa ne. Torej je za setev za sadike še kar nekaj časa.

Zato je za setev paradižnika še najmanj dva meseca prezgodaj, s setvijo paprike in jajčevca pa tudi počakajte vsaj do začetka februarja. Naslednjih 14 dni, ki so pred nami, je smiselno sejati edino zelenjavo za mikrozelenje ali kalčke. Samo če imate ugodne pogoje – ogrevan rastlinjak, lahko posejete kakšna zelišča, kot so majaron, timijan in podobno, tudi drobnjak in kitajski drobnjak. Posejete lahko tudi čebulo in por. Tudi letne sorte solate za sadike se že lahko sejejo, to je pa tudi vse.

V rastlinjak, neposredno na stalno mesto, če je vreme ugodno – trenutno namreč je – lahko posejete tudi grah in bob.

Osnovni pogoj, da lahko vrtnarimo brez kemije, pa je, da imamo zdravo in živo zemljo, saj se le v taki vrtnine dobro počutijo. Ko mine žar novoletnega praznovanja, vrtičkarji hitro razmišljajo o novih setvah. Prvi korak je, da si pripravimo načrt na papirju. Mnoge kolobar še vedno skrbi, saj menijo, da je zapletena zadeva, pa to ne drži. P

omembno je le, da se zavedate, da je nujno kolobariti, tudi v rastlinjaku. Brez dovolj širokega kolobarja, v katerega vklopimo čim več različnih rastlin, ekološko vrtnarjenje praktično ni mogoče, vsaj dolgoročno ne. Izjema so le mešani posevki in visoke grede. Pri mešanih posevkih naj povem, da je dokaj zagotovo ugotovljeno, da če na isti gredi, njivi raste vsaj pet rastlin iz različnih botaničnih družin, je negativni učinek ozkega kolobarja izničen.

To pravilo pride najbolj prav pri setvah rastlin za zeleni podor, za zeleno odejo, saj so mnoge v sorodu z vrtninami. Imajo odličen učinek na zdravje zemlje in naših vrtnin, zato je dobrodošlo, da jih sejemo v mešanici z drugimi. Tako se izrazi njihov pozitiven učinek, izničen pa je negativen vpliv na njihove sorodnice, če jih sejemo ali sadimo prehitro za njimi.

Pri načrtovanju kolobarja moramo vedno upoštevati eno samo pravilo

Na vrtu je treba načrtovati setve in sejanja tako, da mine čim dalj časa, preden na isto gredico pridejo rastline iz iste botanične družine. Povprečen presledek naj bi bil tri leta, čeprav sama pri nekaterih botaničnih družinah priporočam daljše presledke, pri drugih pa lahko vrtnarimo celo s krajšimi.

Triletni presledek je primeren in zadosten za kobulnice, bučnice, okro in portulake, za silo zadošča tudi za metuljnice in čebulnice. Vedno pa bo povsem dovolj triletni presledek pri razhudnikih in košaricah. Slednje si lahko sledijo celo vsako drugo leto, pri tem pa je seveda dobro, da se vmes na tej gredici izmenja čim več drugih rastlin.

Zagotovo pa triletni presledek ne bo zadoščal pri na kolobar najbolj občutljivih špinačnicah (lobodovke) in križnicah. Te vrtnine so zelo občutljive na ozek kolobar in priporočam, da skušate narediti vsaj štiriletni presledek, čeprav je za dolgoročno pridelovanje zelja, cvetače, brokolija … priporočljiv petletni kolobar. Torej: kolobar ni triletni, štiriletni ali petletni, vsaka botanična družina ima svoje zahteve.

Kako torej načrtovati kolobar?

Najlažje je tako, da razdelimo vrtnine v štiri skupine. V prvo damo velike potrošnike hranil, v drugo tiste, ki potrebujejo hranila, a ne prenašajo gnojenja s hlevskim gnojem. V tretjo damo tiste, ki večinoma ne potrebujejo gnojenja, v četrti pa so vrtnine, ki jih sadimo povsod, običajno so kar dopolnilne dodatne vrtnine v mešanih posevkih oz. imajo zelo kratko življenjsko dobo. Če samo te tri skupine vrstimo po vrtu, že imamo triletni kolobar.

Če potem samo nekoliko pomešamo še mesta sajenja, pa je kolobar pogosto kar šestletni. Da ni tako enostavno, poskrbijo rastline za zeleni podor. Zato si je treba vsako leto vse zapisati ali narisati.

V prvi skupini, torej najpožrešnejše vrtnine, so razhudniki, kapusnice, blitva, sladka koruza in bučnice. Te vrtnine lahko pognojimo s polnimi priporočenimi odmerki kupljenih organskih gnojil ali hlevskim gnojem (do 3 l/m2), če gnojimo s kompostom, ga lahko damo 10–12 l/m2.

V drugi skupini so predvsem vse korenovke, radič in endivija, por, odvisno od založenosti zemlje s hranili tudi visoki fižol, dolga vigna in limski fižol. Celo lečo in čičeriko lahko uvrstimo v to skupino, a samo v primeru, da so vrtna tla res slabše ali povprečno založena s hranili. V nekaterih primerih, ponovno v odvisnosti od analize zemlje, damo v to skupino tudi francosko špinačo in druge »špinačnice« (novozelandska špinača, jagodna špinača), kvinojo.

V tretji skupini so čebulnice (razen pora) in stročnice: nizki fižol, nizek in srednje visok grah ter bob. V skupini, ki jo lahko sadimo povsod, predvsem pa iščemo njene dobre sosede in ji ne odmerjamo posebne gredice, pa so solata, portulak, rukola, azijske listnate rastline, špinača, motovilec, mesečna redkvica, tudi nadzemna kolerabica, ki je lahko v tej ali v tretji skupini. Teh vrtnin ne gnojimo, lahko jim dodate le nekaj malega komposta (največ 5 l/m2).

Kolobar je osnova za zdravo vrtnarjenje, brez njega tudi škropiva kmalu ne pomagajo več. Kolobar pa se vedno začenja z dobrim načrtovanjem setev oz. sajenja.

Kmalu bomo začeli novo leto z novimi priložnostmi, zabavami, lepoto in skrbmi. A narava je vedno taka: skrbna, a včasih dokaj stroga mati. Če jo upoštevamo, je drugega nekaj manj in se predvsem veselimo njenih darov.