Robert Balen

Kot največji dejavnik stresa navajajo ustrahovanje in žalitve, preveč ur pouka in upoštevanje raznolikosti učencev. Petina iz tretjega triletja osnovne šole jih namerava v petih letih zamenjati poklic.

Na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje so včeraj predstavili rezultate mednarodne raziskave poučevanja in učenja v šolah TALIS 2024, ki jo v Sloveniji koordinira Pedagoški inštitut. Kot je na novinarski konferenci navedla Barbara Japelj Pavešić s Pedagoškega inštituta, je bilo glede na podatke iz raziskave lani 32 odstotkov osnovnošolskih učiteljev starejših od 50 let (leta 2018 39 odstotkov), med srednješolskimi pa je bilo takih 49 odstotkov (leta 2018 46 odstotkov).

Po podatkih iz raziskave so največji dejavniki stresa učiteljev v Sloveniji ustrahovanje in žalitve učencev, preveč ur pouka ter upoštevanje raznolikosti učencev. Ti dejavniki so po besedah Japelj Pavešić glavni razlogi za strah tudi drugje po svetu. Med slovenskimi učitelji v zadnjem triletju osnovne šole (OŠ) se je zadovoljstvo od leta 2018 do 2024 zmanjšalo z 90 na 85 odstotkov. Skoraj petina slovenskih učiteljev v OŠ namerava v petih letih zamenjati poklic, kaže raziskava.

»Največja težava je spoštovanje«

Kljub lepim besedam in pomenu poklica se zanimanje mladih za pedagoške študije zmanjšuje. Podatki o vpisu na pedagoško fakulteto nakazujejo postopno, a opazno zmanjševanje števila študentov, zlasti na področjih matematike, fizike in računalništva. Tam je pomanjkanje učiteljev že kritično. Glavni vzroki poleg nizkih začetnih plač so naraščajoča administracija, vedenjski izzivi pri učencih in pritiski staršev. Vse to ustvarja podobo poklica, ki ni privlačna za mlade generacije.

Na težave opozarja tudi predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, Mojca Mihelič. »Največja težava je spoštovanje učiteljskega poklica. Žal ni to samo slovenska težava, temveč širša družbena. Spoštovanje drug drugega v naši družbi upada, to pa močno občutijo tudi učitelji,« poudarja. Po njenem prepričanju so učitelji še vedno izjemni ljudje – visoko empatični in predani delu z mladimi. »Učiteljski poklic je eden najlepših, saj se ves čas ukvarjamo z mladimi, torej z našo prihodnostjo. A mladih, ki bi želeli postati učitelji, je čedalje manj,« opozarja.

Od korone do izgorelosti

Pandemija covida-19 je bila prelomen trenutek, ko so številni mladi spoznali realnost učiteljskega poklica. Miheličeva pojasnjuje: »Številni študenti, ki so bili prepričani, da želijo postati učitelji, so po vpogledu v delo z družinami in ob soočanju z vmešavanjem staršev v delo izgubili voljo. Veliko jih je po študiju zapustilo stroko ali se nikoli niso zaposlili v šolah.« Po njenem mnenju javnost pogosto ne pozna dejanskih izzivov, s katerimi se učitelji srečujejo. »Prevečkrat se moč daje vsakemu laiku, ki na Googlu prebere, kako naj bi bilo treba poučevati, nato pa soli pamet učitelju. To jemlje energijo in spodkopava poslanstvo,« pravi.

Mladi ne želijo poklicev, ki temeljijo na odnosih

Miheličeva opozarja, da se slovensko šolstvo nevarno približuje točki brez vrnitve. »Bojim se, da bomo k rešitvam pristopili šele, ko bo prepozno. Šolstvo je kot ogromna ladja, ki se ne potopi zlahka, a ko se začne potapljati, jo je težko rešiti,« slikovito opisuje.

Spominja, da pomanjkanje kadrov ni izziv le v šolah, temveč tudi v drugih storitvenih dejavnostih. »Mladi vse manj izbirajo poklice, ki temeljijo na odnosih z ljudmi. Včasih se vprašam, kdo bo opravljal te naloge v prihodnje – tudi učiteljski poklic je namreč bistveno povezan z odnosi,« dodaja.

Čeprav se v javnosti pogosto razpravlja o plačah, Miheličeva meni, da problem presega golo finančno vprašanje. »Gre za pomanjkanje zaupanja in zaščite učitelja. Namesto da bi družba prepoznala njegovo vlogo, ga pogosto potiska v obrambo pred kritikami,« opozarja.

A kljub težavam ne dvomi o pomenu poklica: »Učitelji smo tisti, ki pokažemo otrokom, da so vredni in pomembni, tudi če jim tega doma ne uspejo pokazati starši.«