Kopilot (AOPA 0073)

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Štajerski tednik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Srečanja se je udeležila tudi Milena Zupanič, ki je kot prva Slovenka med vojaškimi pilotkami orala ledino v Jugoslaviji. Kot je povedala, se je leta 1984, ko je tedanja Jugoslavija prvič odprla vrata vojaškega letalstva tudi ženskam, znašla med štirimi izbranimi dekleti.

Takrat 23-letna jadralna pilotka iz Ptuja ni slutila, da bo postala del zgodovine. Danes, štiri desetletja pozneje, na svojo pot gleda kot na pomemben korak pri odpiranju prostora ženskam v enem najbolj moških poklicev.

"Takrat se mi ni zdelo, da gre za zgodovino. Šlo je za mladost, željo in hipno odločitev," se spominja: Bil je december leta 1983, ko me je v študentskem domu v Ljubljani, kjer sem med študijem stanovala, čakalo sporočilo: »Čim prej pokliči upravnika Aerokluba Ptuj!« To je bil čas, ko še ni bilo mobilnih telefonov. Odhitela sem v javno govorilnico in napeto pričakovala, kaj bom slišala. »Milena, poslušaj, naslednje leto boste lahko šla dekleta v ŠROA. To je velika priložnost. Pridi se prijavit, če te zanima,« je dejal na drugi strani žice Ivan Čuček, naš upravnik.

Do takrat sem naletela že 500 ur z jadralnimi letali in bila učiteljica jadralnega letenja. Motorno letenje je bil izziv. Že čez dva tedna, malo pred novim letom 1983, smo bile vabljene v Beograd na zdravniški pregled. Prišle smo štiri: Mirjana Ivanović (danes Fritsche Ivanović) iz Novega Sada v Vojvodini, Svetlana Mitrović (danes Milenković) iz Leskovca v Srbiji, Tatjana Dodevska (danes Velkova) iz Kumanova v Makedoniji in podpisana Milena Cestnik (danes Zupanič) s Ptuja. Stare smo bile od 21 do 24 let. Izkazalo se je, da smo vse štiri zdravstveno sposobne za letenje. Šolanje se je pričelo takoj po novoletnih praznikih na letališču Zemunik v Zadru. Tako smo prve dni januarja 1984 kot prve ženske – pilotke vstopile v do takrat moško letalsko trdnjavo letališča Zemunik, kjer so bili izšolani vsi jugoslovanski vojaški piloti, tako poklicni kot rezervni, in tudi največji delež pilotov v potniškem letalstvu na območju Jugoslavije."

Do takrat žensk v vojaškem letalstvu ni bilo, prav tako jih niso zaposlovale civilne letalske družbe. Dekleta so leta 1984 prvič dobila enake možnosti kot fantje. Za Zupaničevo je bila to priložnost, da uresniči dolgoletno željo po letenju z motornimi letali.

Njena največja ljubezen ostalo jadralno letenje

V Aeroklubu Ptuj je namreč letela že od mladosti. Za seboj je imela sedem let jadralnega letenja, bila je inštruktorica in tekmovalka. Ker je bilo šolanje za motorno letenje zanjo finančno nedosegljivo, je bila vključitev v vojaški program edinstvena priložnost. Program je trajal le dve generaciji, nato pa ga je vojska ukinila.

Čeprav bi marsikdo pričakoval odpor ali nezaupanje, Zupaničeva pravi, da tega ni občutila. Nasprotno. "Ker vojska ni imela nobenih izkušenj z izobraževanjem žensk, so ravnali z nami zelo skrbno, previdno in spoštljivo," pripoveduje.

Tudi pri usposabljanju razlik med spoloma ni bilo. Dekleta so morala opraviti enako teorijo kot moški kolegi, sledili so padalski skoki in zahtevno praktično letenje. Po zaključku šolanja so pridobile čin rezervnih letalskih podporočnic.

Njena največja ljubezen je sicer ostalo jadralno letenje. V zraku je preživela četrt stoletja, kot pilotka, inštruktorica in tekmovalka. Jadralno letenje označuje za posebno izkušnjo, saj pilot brez motorja popolnoma zaupa naravi, vetru in vzgonskim tokovom. Ob tem se je večkrat znašla tudi v zahtevnih situacijah, ko je morala pristati na travnikih ali njivah daleč od letališč.

Položaj žensk v letalstvu se je po njenih besedah v zadnjih desetletjih bistveno izboljšal. Kljub temu pilotke še vedno ostajajo redkost.

O avtorju

S. M.

• tednik@radio-tednik.si
• tednik.svet24.si/