ČG

Ekološka hrana ni enakomerno dostopna po vsej državi, lokalni ponudniki so razpršeni in količinsko omejeni, redne dnevne dobave pa za številne zavode ostajajo logistični izziv. K temu je treba dodati še bistveno višje cene.

Po ekološko hrano v tujino …

Nekatere šole se iz zagate rešujejo tako, da ekološko hrano naročajo v tujini, kjer je ta cenejša. A ob tem se odpira ključno vprašanje, ali je živilo, ki naj bi bilo ekološko pridelano, res bolj zdrava izbira od krompirja lokalnega pridelovalca, ki nima uradnega eko certifikata.

Andreja Kolar, organizatorka šolske prehrane na OŠ Mladika, je povedala, da so največja težava višje cene, saj so šolski proračuni omejeni. Ob tem je opozorila, da so lokalni dobavitelji pogosto dražji od večjih distribucijskih podjetij, ki ponujajo ekološko sadje in zelenjavo slovenskih proizvajalcev z vsemi certifikati.

Primer sezonskih živil to jasno potrjuje: kilogram ekološke kisle repe pri lokalnem dobavitelju stane 5 evrov, pri distributerju 3,6 evra, kilogram ekološkega kislega zelja pa 5,5 evra oz. 3,5 evra. Zaradi teh razlik je delež naročil pri lokalnih pridelovalcih zelo variabilen in pogosto odvisen od redkih akcijskih ponudb.

Poleg cenovnega pritiska se šola sooča tudi z omejeno dostopnostjo. Najlažje je zagotoviti ekološko zelenjavo in stročnice, bistveno težje pa ekološko meso. Posamezni dobavitelji pogosto tudi ne morejo zagotoviti količin, ki jih zavod potrebuje za redno prehrano. »Organizatorji prehrane in kuharji moramo zraven drugih nalog opravljati tudi vlogo ekonomistov, da sledimo vsej zakonodaji, priporočilom in nadzorom,« je še dodala sogovornica.

Navadni jogurt 60, ekološki 90 centov

Več v Štajerskem tedniku