Arhiv Štajerskega Tednika

Če malo pobrskamo po spominu, se boste z zadnje zabave gotovo spomnili velikega števila pesmi, ki so se nam z leti nabrale v našem spominu. In bolj divja kot je zabava, bolj divje so naše pesmi. Dokler ne pridemo do tistih sočnih verzov Tri prste pod popkom ... Če smo prej še sramežljivo odpirali usta, pa ima za to pesem vsak kakšno poznano kitico: očeta tišlarja, ki dela zibelke; šuštarja, ki popravlja čevlje; nekoga, ki šlata in šlata ...; ob cesti je kamen, na kamnu pa nekdo nekaj počne ...

Ste se kdaj vprašali, kako so take pesmi nastajale? Seveda je odgovor na dlani: v podobni družbi, kakršna je ta, ki te pesmi poje. Nihče se jih ni učil v šoli, pa jih vsi poznamo. Zdaj pa za nekatere bogokletna, a resnična trditev: tudi naš največji pesnik Prešeren je kdaj zaokrožil kakšno kosmato. Kar nas pravzaprav ne bi smelo presenetiti: bil je pesniški genij, in ko so v kakšni družbi kdaj pregloboko pogledali v kozarec, njemu ni delalo težav rimanje na še tako grdo temo. In grde teme se zelo rade parijo z vinom: zavore so se sprostile, rime pa tudi. In so nastale pesmi o slapu Savica, pa o nunah, o očetu Janezu, ki je sejal ječmen ..., pa Le me še, le me še, k meni se tiši ...

Ne bom zapisal nobene tovrstne pesmi, saj jih mimogrede najdete na spletu (na primer: http://lit.ijs.si/pres_ap.html). Nekatere so res Prešernove, druge so mu pripisali, tretje so se v skoraj dveh stoletjih širjenja od ust do ust malce spremenile ... Ampak ob teh verzih se človek samo nasmehne, zamahne z roko in pomisli: »Ko vinček govori ...« Prešerna ne cenimo zaradi tovrstnega svinjepisja, pač pa zaradi genialnosti njegove prave umetnosti. Kamor oče Janez gotovo ne sodi ...

Umetnik je lahko pijan, umetnost pa ne

Naj pa, če že povezujem alkohol in umetnika, vendarle omenim še nekaj, kar me osebno izredno moti, vi pa, kakor želite ...

V Sloveniji iz zame nerazumljivega razloga zelo radi povezujemo vino (oziroma kakšno drugačno drogo) in umetnost. Saj veste: imamo filmski festival, povezan z vinom, imamo dneve poezije, povezane z vinom, imamo literarne večere – Hude pokušnje, povezane z vinom ... In čeprav je že marsikateri umetniški gost tovrstnih večerov odločno zanikal, da bi mu vino pomagalo pri umetniškem ustvarjanju, mi še kar vztrajamo pri tej svoji vinsko-umetniški povezanosti. Pa naj bo skrpana še tako na silo ... Svetlana Makarovič je priznala, da se ji je kdaj v »veselih« trenutkih utrnila genialna ideja za pesem, pa si jo je zapisala. Ampak drugi dan, ko je prebrala, kar si je zapisala, je vse skupaj romalo v koš. Najbolj absurdno je, da so na tovrstno Hudo pokušnjo povabili Toneta Partljiča, ki ne skriva, da je zdravljeni alkoholik, ptujski organizatorji pa ga gredo zafrkavat z vinskimi pokušnjami ... Še dobro, da je Partljič šaljivec in se zna pošaliti tudi na svoj račun.

Mogoče pa gre pri teh umetniško-vinskih navezah samo za vpliv močnega vinskega lobija, ki je v nekem obdobju v naši državi izgubil vpliv in je minister za zdravje vino pregnal z oglasnih strani, a se je sedaj vrnilo pri stranskih vratih. Ker mnogi mediji nasedajo tovrstnim fintam in se na dolgo in široko razpišejo o vinu kot hrani, o vinsko-kulinaričnih povezavah, o razvajanju brbončic s poznimi, izrednimi, ledenimi, suhimi in ne vem kakšnimi trgatvami, o vrhunskih vinih in vinoljubcih – pa pri tem pozabijo vsaj namigniti, kaj svetuje minister za zdravje. Kakorkoli že – malo sem zašel. Pisati bi namreč moral o Prešernovi zamolčani poeziji, pa se mi zdi tema tako zelo nepomembna in obrobna ter nevredna pisanja, da bom raje svetoval, kot bo mogoče ob kulturnem prazniku ministrica za kulturo: »Vsak dan kozarček umetnosti, pa bo vaš dan lepši.« (Ko pa boste kdaj v bolj sproščeni družbi, pa naj pridejo na vrsto tudi tiste čudne stvari tri prste pod popkom ... Saj zaradi tega ne boste nič slabši človek!)

Apokrifni Prešeren

Preberite več v Štajerskem Tedniku